TOTAL CONTROL: TYPICAL SYSTEM

Iron Lung, 2014

Četudi nam njihovo ime ob prvem stiku v misli prikliče podobo katerega izmed številnih anarho-punk bendov, pa so Total Control svojim punkerskim koreninam navkljub svetlobna leta daleč od omenjenega miljeja. Avstralsko super skupino, ki je dvatisočenajstega neodvisni glasbeni svet presenetila s svojim filozofsko navdahnjenim prvencem Henge Beat – vokalist Dan Stewart je namreč študent filozofije in deklarirani ničejanec -, tvori peterica že dolgo aktivnih glasbenikov iz okolice Melbourna. Ti so namreč na tak ali drugačen način vpleteni v avstralsko pod- ter nadzemno sceno in obenem člani okoli dvajsetih drugih skupin, med njimi recimo hardkorovcev Straightjacket Nation, rokerjev absurda The UV Race ter benda Ooga Boogas. Po nekaj elektronsko navdahnjenih 7-inčerjih, kolaboracijskem EP-ju z ameriškimi psihadeliki Thee Oh Sees in redkih turnejah so se Total Control letos vrnili z mojstrsko zasnovanim nadaljevanjem, naslovljenim Typical System. A paradoksno ta ne poseduje nikakršne tipičnosti niti ne generičnosti, temveč navdušuje z enkratno svežino, izhajajočo iz zvočne estetike osemdesetih let.

Typical System predstavlja talilni lonec različnih žanrov in nudi povsem samosvojo poslušalsko izkušnjo, prehajajočo med postpunkovskim gnevom, synth-popovsko igrivostjo, krautrockovsko atmosferičnostjo in džezovsko navdahnjenostjo. Prav ta lahkotna domačnost v kontekstu eksperimentiranja generira večplastno zvočno tvorbo, ki preseneča na vsakem vogalu oziroma ob vsakem komadu. Če nas skladba Glass v album popelje z igro sintov, mehaničnih plesnih ritmov in hipnotičnih vokalov v slogu novovalovskih New Order, pa smo že ob sledeči Expensive Dog, v kateri vokalist Dan Stewart orwerllovsko oznanja “There is someone standing over you”, izstreljeni v antitetičen svet garažnega postpunka. Tako Total Control ustvarjajo precizno jukstapozicijo in v podobnem slogu, to je z valovitim prehajanjem med mnogoterimi žanri in razpoloženji, se pred nami razodene preostanek tega atipičnega indie izdelka.     

Kot enega vrhuncev plate gre izpostaviti nežnejšo Flesh War, ki s svojimi toplimi kitarskimi toni, gladkimi sintovskimi linijami, preprosto repetitivnostjo basa ter skoraj radijskim refrenom prevzema vlogo indie popevke. Tu je tudi Liberal Party, poetsko abstrakten družbenokritični biser,  ki nas ob elektronskem intermezzu po udarnem punk štiklcu Systematic Fuck popelje v psihedelično estetiko ritem mašine, subtilnega saksofona in sintetičnih melodij. Omeniti je treba tudi pesem Black Spring, ki je s svojo »motorik« ritmiko nekakšna sedemminutna ekskurzija v svetove krautrocka. Poleg tega album premore še minimalistično instrumentalno kompozicijo The Ferryman ter elegično in s kakofonijo Moogovih sintetizatorjev podkrepljeno Hunter, ki nas spomni na zvok prvenca ameriškega elektro proto punk dua Suicide. Total Control album zaokrožijo s še enim presenečenjem, naslovljenim Safety Net. Navkljub sladkobnosti popovskega refrena “This, this has always been a safety net/ You don’t need a safety net.” se v besedilu skriva mantra benda, katerega eksperimentalni zanos spodbuja k zapuščanju območja lagodnosti in k odkrivanju vseh potencialov znotraj barvite palete postpunka.   

Že samo ime benda namiguje, da so Total Control skupina glasbenikov, ki je zmožna popolnega nadzora nad svojim kreativnim udejstvovanjem, saj se nikakor ne ozirajo na glasbene in družbene konvencije. Slednje ilustrirata tako njihova spletna stran, na kateri lahko najdemo zapis »Still no plans at all to tour, sorry«, kot tudi odločitev, da album navkljub snubljenju s strani uveljavljene založbe Sub Pop izdajo pri majhni neodvisni kanadski založbi Iron Lung. Typical System tako predstavlja odličen, pravzaprav popolnoma uspel poskus ponovnega definiranja potencialov znotraj žanra, ki je vir inspiracije za nepreštevno število sodobnih glasbenikov. A v primerjavi s stanovskimi kolegi ustvarjajo Total Control neko njim lastno ravnovesje različnih elementov, ki so za poslušalca nepredvidljivi in ob prvem poslušanju morda nekompatibilni, po večkratnih potopih v svet tipičnega sistema pa se izoblikujejo v celovito in spretno stkano entiteto.

Prav mogoče je, da si bodo Total Control zaradi svoje neodvisne drže ter brezbrižnosti za medijsko generiran hype, pa tudi zavoljo svoje spontanosti, pristne zadržanosti ter usmerjenosti v »tu in zdaj« priborili instantni status kultnega benda. A vendar imam občutek, da je prav to tisto, čemur sami z albumom Typical System najbolj nasprotujejo.