Toumani Diabaté & Sidiki Diabaté: Toumani & Sidiki

World Circuit, 2014

Toumani Diabaté, malijski mojster starodavnega glasbila kore, je griot oziroma dedni glasbenik, nadaljevalec skoraj 80 generacij dolge dediščine svoje glasbene družine. Srečo smo imeli, da smo tega veščaka pri nas slišali kar dvakrat, leta 2010 v kubansko-malijski zasedbi AfroCubism ter dve leti zatem še z njegovim bendom. Na glasbeno sceno je Toumani stopil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, danes pa velja za nespornega prvaka kore, enega izmed najbolj emblematičnih afriških glasbil. 

Koro rad kombinira z drugimi, tudi neafriškimi glasbili in posledično tudi zvrstmi – kot je to počel na začetku kariere v mednarodnem projektu Songhai –, a v njegovi diskografiji posebej izstopajo albumi, na katerih je poudarek na bolj prečiščenem, akustičnem zvoku, kakršen je bil denimo solo album »The Mandé Variations« ali pa dva albuma, posneta v sodelovanju s še enim mojstrom, Alijem Farko Touréjem.

Na novem albumu, preprosto poimenovanem »Toumani & Sidiki«, je zaigral s svojim sinom Sidikijem. Ta je v domovini zelo znan kot polovica raperskega tandema Iba One. Tako kot oče se je kore začel učiti že kot mulec, saj, kot pravi, kot otrok ni imel igrač, pač pa je dobil majhno 7-strunsko koro. Oče mu je na njej pokazal osnove, ostalega se je moral naučiti sam. Pred kratkim je začel koro tudi študirati na državnem glasbenem konservatoriju, kar do pred kakim slabim desetletjem niti ni bilo možno.

Starejši v tem tandemu se je na nenavadno potezo snemanja albuma s sinom – gre namreč bolj za izjemo kot pravilo – odločil iz več razlogov. Med njimi se nam še zlasti poučen zdi njegov namen, da tujim pa tudi domačim glasbenikom, ki se zanimajo za koro, pokaže, da poudarek pri tem krhkem glasbilu nikakor ni na hitrem igranju, pač pa je treba ves čas imeti v mislih melodičnost. Strumne besede, ni kaj, sploh če vemo, da jih je izgovoril možakar, na katerega so med drugim vplivali Pink Floyd, Otis Redding in Jimi Hendrix. In ravno kitariste, ki so Hendrixu sledili, primerja z novodobnimi virtuozi na kori, ki se osredotočajo le na neskončne sole, s katerimi kot da želijo podreti nov hitrostni rekord.

Nekako v skladu z zgornjo mislijo o melodičnosti ali preprostosti so skladbe na albumu, z izjemo ene, zelo stare, oba muzičista pa sta jim nadela nove naslove po znanih ljudeh ali dogodkih ter jih, kot je navada, ozaljšala z novimi tehnikami igranja in improvizacijo. Tega svojevrstnega vračanja v preteklost ne smemo enačiti s purizmom, saj Toumani poudarja, da gre za srečanje preteklosti in sedanjosti, ki pa je namenjeno prihodnosti. In čeprav nam je na koncertu s svojim bendom zaigral večinoma zelo dolge, razvejane skladbe, na albumu najdemo deset kratkih, zvečine 5-minutnih komadov, ki pa so vendarle tako zloženi, da se zdi, da skupaj pripovedujejo eno zaključeno zvočno in konceptualno sklenjeno zgodbo.

Album se začne in tudi zaključi umirjeno, z bolj liričnima skladbama, katerih nosilna melodija se meditativno prepleta z bolj narahlo nakazanim ritmičnim vzorcem. Vmes se zgodi marsikaj. Oče in sin enkrat zadano glasbeno formo še bolj poglobita, upočasnita ritem in na preprostih repetitivnih zankastih vzorcih pleteta domiseln dvogovor, ki dinamiko skladbe prizemlji in znova dvigne. Spet drugič se podata v bolj veseljaške melodije, malone plesne, ko kar čakamo, da bo razgibano zvočno sliko zdaj zdaj dopolnila vsaj še bobnarska baterija, če ne že bas, sintesajzer in podobni moderni inštrumenti. Včasih pa njune strune zazvenijo v slogu tistega, česar se je prejela oznaka »malijski blues«. Takšno neskončno otožnost izpričata v žalostinki »Lampedusa«, posvečeni številnim afriškim beguncem, ki so lani umrli v brodolomu pri tem italijanskem otoku.

Vemo, da se sliši zlajnano, ampak skladbe z albuma »Toumani & Sidiki« potrebujejo nekaj časa, da se vam pretihotapijo v ušesne kanale, ko pa se enkrat tam zasidrajo, se vam zazdi, da jih od nekdaj poznate … Skratka, pri užitju te vrhunske muzike vam bosta nedvomno pomagala poglobljeno poslušanje in umirjen um – nekaj, na kar smo nemara v današnjih hiperhitrostnih časih pozabili. Za ostalo bosta poskrbela oče in sin, ki ne stavita na prstno pirotehniko ali poceni učinke, marveč igrata z glavo oziroma – kot bi najbrž sama rekla – z dušo in srcem.