TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN: BIOAKUSTIKA EKOELEKTRONIKA

baza31snimke, 2017

Nekdo je na »moje srce se je spremenilo v črno luknjo« nekoč odgovoril z vprašanjem »torej se v njem zdaj vse izgubi?«, čeprav je bilo kristalno jasno, da se tam ne more nič več izgubiti, saj tam ničesar več ni.

Plošča bioakustika ekoelektronika našega strmoglavljenega tovariša sicer nima veliko skupnega s črno luknjo, saj prekipeva od življenja, četudi bi lahko pavšalno ocenjevali, da temu ni tako. Vi, ki ste si izmislili pojem nove čudne Slovenije in Tovarišu sodili znotraj njega, ali mar ne razumete, da nova čudna Slovenija stoji ravno na nasprotnem bregu, naši protagonisti pa le zrcalijo njeno podobo, ker se od nje nikoli ne morejo ločiti? Naši protagonisti pojma, ki mu v svoji biti prej nasprotujejo, kakor ga potrjujejo, so v prvi vrsti glasniki odseva, pritiska, ki ga nova čudna Slovenija proizvaja, ne pa njeni akterji. Vključite svoje radijske sprejemnike, prešaltajte med postajami in mi povejte, da temu ni tako, izzivam vas!

Nova čudna Slovenija predstavlja prodajo, njeni protagonisti predstavljajo refleksijo. Refleksija se ne prodaja, je rezervirana za tiste, ki si jo upajo slišati. Refleksija se tudi nikoli ne ravna po tistem, kar si posamezniki želimo slišati. Edino udobje, ki ga nudi svojim padalcem, se skriva v njeni skupnosti. Skupnosti, ki razume, da stiske njenih članov niso čudne, pač pa zgolj eden izmed možnih odzivov na specifičen prostor in čas, na nekaj, kar ni za vse enako normalno. Predvsem vi ste čudni, dragi moji, ki se vam to zdi čudno!

»Posnel je smetano
v posodi čuda
kamor nihče noče
središče pozornosti
moj smeh se širi
okolje brezpredmetno
tukaj in zdaj
megalomanski performans
neko drugo življenje
smiselna celota
neka druga smrt
poliritmija strojev
polifonija ljudi
polomija mojih misli«

Album bioakustika ekoelektronika se lahko še vedno vrti okoli oznak psihedeličnega, folkovskega, eksperimentalnega, improviziranega in tako dalje in o vsem tem so naši kolegi pisali že v recenzijah Tovariševih predhodnih plošč, zato okoli tega ne bomo izgubljali preveč besed. V vsakem primeru pa nas tokrat bolj zanima sama sporočilnost muzike kakor njena struktura (vemo, da eno brez drugega ne gre, a vendar). Tovariš strmoglavljen je namreč poleg tega, da je hud multiinstrumentalist, tudi nadvse hud z besedami, ki se vedno znova pojavijo v vlogi češnjice na vrhu smetane na vrhu sadne kupe. Odkritost, skromnost in smisel za opazovanje Okolja so tiste končne lastnosti, ki njegovi muziki pridodajo tisto, kar nas na koncu sleče vse do človeškosti.

Česar ne smemo pozabiti omeniti, je to, da tokrat naš Tovariš ni edini akter na albumu, saj z njim tu sodeluje Nastja Janžekovič, ki se enako dobro kot on znajde v vlogi multiinstrumentalistke. Med drugim prispeva zvok električne viole, ki se zdi še kako pomemben del nove zgodbe Strmoglavljenega. Tudi na živih nastopih se predstavljata skupaj, pri nekaj skladbah pa se jima na bobnih pridruži še Samo Pavlica - Linč, ki podobo tria precej dobro zaokroži. Sam zvok je tako bogat, da nas lahko spomni tako na bende ala Earth in OM kot tudi na neofolk glasbenike, kot so Blood Axis.

Ponovno koketiranje s poezijo Srečka Kosovela se zopet izkaže za eno izmed dobrih potez, saj se detajlna obdelava misli, ki ga spremljajo, nadvse precizno odraža tudi v sami muziki z vsemi efekti in vzorčenimi zvoki, ki jo sestavljajo. Skladbi Predmeti brez duše in Iz posode čuda verjetno še najprej lahko predstavimo kot potencialna hitiča, z vsakim naslednjim poslušanjem pa se zdi, da bi lahko podobno rekli za prav vsak komad z albuma. Plošča po eni strani res združuje vso Tovariševo dosedanjo glasbeno zapuščino, po drugi strani pa ponovno stoji za tem, kar jo tako ali tako že opisuje: da namreč ne ve, kam lahko to samoniklo formo na mozaiku človeške neumnosti, ki je vsakič nekoliko drugačna, sploh še odnese.

črna luknja, temen grob
črna luknja, misli grob
črna luknja, misli tok
črna luknja, temen grob
črna luknja.