TRINAJST: ANOMIE

ŠOP Records/Storm Inside Records, 2021

V Tolpi danes seciramo že tretji dolgometražni album Iva Lozeja, bolje poznanega pod ustvarjalnim imenom Trinajst. Plošča z naslovom Anomie je izšla avgusta letos pri domačih založbah ŠOP Records in Storm Inside Records. 

Glasba / Svaštarnica

Trinajst: Twentytwenty

Svaštarimo po drugi solo izdaji Iva Lozeja

Špela Cvetko

 / 18. 11. 2020

Na prejšnji plati Twentytwenty je Lozej prevpraševal spremenjen način bivanja kot posledico epidemije, kar konsistentno nadaljuje z Anomie. Ker gre za tako imenovani spalnični solo projekt, pri katerem je avtor večinoma prepuščen samemu sebi, je razumljivo, da se tako eksplicitno navezuje na svetovno pandemijo, saj nas je ta vse v veliki meri izolirala. Ni dvakrat za reči, da je v glasbi končalo veliko kolektivne tesnobnosti, izgubljenosti in absurdnosti, ki jo občuti skupnost. In Trinajst je zapakiral svoj izdelek povsem z ozirom na lastna doživljanja in opažanja v zadnjem času. Ključ za vstop v njegov svet pa so naslovi komadov, ki ponujajo semantično iztočnico za naše domišljijsko potovanje, opremljeno z glasbo Anomie. 

Ustvarjalec še naprej razvija zase značilen konglomerat temačne elektronike in postrocka, kar sovpada z domišljijsko opustošeno pokrajino. Eden takih komadov je na primer Empty School Buses, ki se začne atmosferično, kot si predstavljamo, da izgleda prazen šolski avtobus, in nas sooči z realnostjo, v kateri še vedno živimo. Po kakšni minuti ustvarjalec uvede klavirsko frazo, ki v vlogi ostinate deluje do konca komada, praktično čez celo kompozicijo. Kljub temu da so si komadi kompozicijsko podobni, vsak ponuja povsem nov svet z lastnim pulzom in zvenom električne kitare ali sintetizatorjev, ki tvorijo srž skladb. Avtor prav tako nekonvencionalno raziskuje melodije, v komade jih vpelje subtilno v obliki ponavljajočih se motivov ali izmuzljivih in razvlečenih basovskih ali baritonskih linij. 

Za razliko od albuma Twentytwenty, ki ga preseka odmev jazza v skladbi Freedom as an obsolete primitive state, se Trinajst na Anomie drži počasnejšega tempa. Lahko bi rekli, da so komadi na Anomie kot glasba za otožne Simse. Pomislite, ali smo v teh časih res tako daleč stran od izkušnje depresivnih figur. S to analogijo želimo predvsem poudariti stilistično konsistentnost ustvarjalca, kar kaže tudi na potencial za izpiljenje sloga. Trinajst ima več kot očitno še vedno dovolj kreativne materije, iz katere lahko črpa navdih, brez da bi moral skakati od ideje do ideje v lovljenju sodobnosti. 

Vseeno si lahko predstavljamo, da je najboljši prostor za uživanje takšne glasbe verjetno še vedno domači hi-fi sistem, kjer se lahko posvetimo vsem niansam glasbe in se izgubimo znotraj sveta lastnih ruminacij, ki nam jih pričarajo vtisi ustvarjalca. Kot pritiče do zdaj že poznanemu modus operandi ŠOP Records, Trinajst tudi na novi plati ostaja zvest DIY ustvarjalni tradiciji in raziskovanju podtalnih zvočnosti. Kljub temu da se ustvarjalec na prvo žogo na albumu politično ne opredeljuje, vsaj v semantičnem smislu nastavlja družbi ogledalo in to opremi s primerno glasbo za premlevanje vsega, kar je bilo, kar je in kar še bo.