Tropical Fuck Storm: Braindrops

Joyful Noise Recordings, 2019

Starorimski komediograf Plavt je v davnem antičnem času v enem izmed svojih del zapisal rek Nomen est omen oziroma V imenu je pomen, ki tudi po malce več kot 2000 letih danes ni nič kaj manj aktualen in uporaben. Njegovo aplikabilnost lahko pogosto prenesemo na področje glasbe, kjer se izvajalci izražajo, popisujejo in popredalčkajo že s svojimi imeni. Traperski mulci so vsi Lili, podžanr metal zasedbe v devetdesetih procentih ugotoviš po grozečem imenu in pridevku, panksi imajo radi prostaška, ulična imena, pred katera obvezno navržejo angleški določni člen “The”, porngrinderji in bandi ekstremnih nišnih žanrov ne morejo obstajati, če v imenu nimajo kletvice, surfrockerji pa se radi opišejo z impresijo sonca, morja ali obale. Predstavljeni primeri niso zlato pravilo, le pogost vzorec, ki je občasno deležen raznih anomalij. Ena takšnih so žanrsko izmuzljivi Tropical Fuck Storm, po domače rečeno “Nevihta tropskega, khm, spolnega akta”. Avstralska zasedba, ki začuda ne igra porngrind parodij surf komadov iz šestdesetih, ampak nekaj, kar bi težko opisali z enolično žanrsko nalepko. Gre za eklekticizem, pa recimo temu - nevihto različnih žanrov in vplivov, ki skupaj lično napletejo edinstven zvok, nazadnje ujet v vihravi album Braindrops, ki ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov.

Kar je skupno avstralskim nevihtnežem in drugim namignjenim po-imenih-zaznamovanim izvajalcem, je to, da se že s svojo prezentacijo odmikajo od populistične radijske normiranosti in prodirajo v področje alternativnega, v tem kontekstu pa kletvica v imenu predstavlja ultimativen sredinec v obraz želji po širšem komercialnem uspehu. Z ustanovitvijo zasedbe Tropical Fuck Storm leta 2017 sta sredinca privzdignila Gareth Liddiard in Fiona Kitschin, sicer znana predvsem kot ustanovna in ključna člana relativno uspešne skupine The Drones, ki sta novonastali stranski projekt želela uporabiti kot igrišče za nove in drzne glasbene ideje ter eksperimente, na katerem sta osvobojena spon žanrskih in fanovskih pričakovanj. Novi projekt je po pomembnosti takoj zamenjal scensko že ustaljene The Drones, ki so zato do nadaljnjega, dokler divja tropska nevihta, na premoru.

Avstralska četverica, ki jo poleg Garetha in Fione sestavljata še bobnarka metal zasedbe High Tension - Luren Hammel in kitaristka raznih punk bandov Erica Dunn, je svojo prvo dolgometražno glasbeno zmešanico, naslovljeno A Laughing Death In Meatspace, izdala lani in bila z njo deležna številnih pozitivnih odzivov. Za etrskimi zavesami našega radia album ni bil prezrt, le izmuznil se je skozi kritiško sito Tolpe bumov, in skrajni čas je, da podrobneje analiziramo in razvozlamo bipolarno norost, ki se skriva v srčiki zasedbe in ki na plan privre tudi na njihovem drugem albumu Braindrops.  

Bipolarnost in norost sta edini ustrezni besedi, ki lahko delujeta kot tematska povezovalna pojma za devet komadov oziroma skoraj 50 minut ludističnega preigravanja in čustvenega vrtiljaka albuma Braindrops. Pesmi, ki so večinoma daljšega časovnega formata in presegajo tudi trajanje šestih ali sedmih minut, zaradi dinamičnosti in igrivosti nikoli ne učinkujejo monotono. Vsaka zaobjema nasičenost podob, svetov in življenj, ki jih zasedba gradi na barvitosti in množičnosti današnjega sveta, v vseh njegovih različnih aspektih. 

Na plošči Braindrops je prostor za sentimentalne ljubezenske žalostinke, za hrepenenje ter zlome srca, in je tudi prostor za postmodernistično slikanje znanstvenofantastičnih podob, ki služijo kot alegorije za trenja in pritiske sodobnega političnega imperializma. Ob tem so tu še nesmiselni psihedelični fragmenti, ki pritičejo prej omenjenemu pojmu norosti, in njim ob boku aktualna kritika problema gentrifikacije, ki ni predstavljena povsem pavšalno ali enostransko, temveč kot kompleksen in dialektičen proces, kolikor je to pač možno storiti v takem norem glasbenem mediju. Še en primer takšne pozitivne norosti in tematskega kontriranja v sredici albuma je - na prvo oko - ljubezenska balada Maria 62, ki nato v zaključni pesmi Maria 63 služi le kot preludij za metaforično kritiko teorij zarote, ki po zaslugi naraščajočih internetnih beznic niso le zablode izoliranih skupin, temveč kot ideologije vstopajo tudi že v politični prostor.

Katalizator norosti in bipolarnosti je tudi zvočna podoba albuma, ki se pretežno drži razburkanih, odtrganih in kakofoničnih, skorajda neuglašenih kitarskih vpadov, prek katerih Gareth narekuje v slogu gostilniškega razgrajača ali nakladača na kak petkov večer. V tej nočni noriji se mu pridružijo še lahkoživi ženski vokali ostalih članic zasedbe, ki izzivajo ali pa blažijo njegov razvneti temperament, s tem pa ob plesnih funky linijah, ko Garetha na trenutke zasenčijo, poskrbijo za najboljše in najbolj zapomnljive dele albuma. Odbite razvrate tekom plošče zasedba uspešno balansira z bipolarno depresivnimi sesutji, ki se nakažejo v komadih čustveno izpovednega tipa in v takšni melanholični atmosferi prekrokani karneval tudi zaključijo.

Nori album Braindrops zasedbe z norim imenom Tropical Fuck Storm je po 2000 letih tako še en primer, ki potrjuje brezčasnost Plavtovega reka Nomen est omen. Izdelek je čudaški, vendar pod plastmi iracionalnosti in odbitosti skriva določene tehtne premisleke ter poteze, ob katerih bi si kakšen bolj laični poslušalec sicer le želel malce več pojmovne jasnosti. Če Braindrops postavimo ob bok lanskemu predhodniku A Laughing Death in Meatspace, s katerim je zasedba zastavila visok prag ekscentričnega in samosvojega izraza, potem najnovejši album tega praga ne premika, definitivno pa ga močno zacementira in postavi trdne smernice za nadaljnje glasbene pustolovščine zasedbe Tropical Fuck Storm.