Trupa Trupa: B FLAT A
Glitterbeat Records, Lovitt Records in Antena Krzyku, 2022
Glasba Trupa Trupa z vsako izdajo do neke mere odslikava družbeno-politično klimo Poljske, od koder prihajajo. V zadnjih letih so čedalje pomembnejši dejavniki postopna militarizacija in fašizacija države ter zanikanje holokavsta, ki je glavna tematika njihovega šestega albuma B Flat A. O podobnih motivih so ozaveščali že na predhodniku Of the Sun iz leta 2019, zato se B Flat A posluša kot njegovo nadaljevanje. Ime Trupa Trupa je le delno prevedljivo kot »trop trupel« – saj se v prevodu izgubi antanaklastično ponavljanje istozvočnice. Prav ponavljanje pa je metodološka lastnost njihove glasbe, v kateri sovpadeta moreča repetitivnost postpunka in skandiranje kratkih besedilnih fragmentov.
Vokalist skupine je Grzegorz Kwiatkowski, tudi aktivist in pesnik. Februarja letos je Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU izdal prevod njegove poezije v zbirki Žetev. V njej – pa tudi sicer v svojem opusu – slika prizore nemočnih posameznikov in posameznic v okupirani Poljski 1940-ih, s tem pa opominja na prekmalu pozabljena dejstva zgodovine. Pri tem je skupina miljejsko na nek način postavljena v sam epicenter dogajanja – Gdańsk oziroma nekoč Danzig. To mesto je pred drugo svetovno vojno predstavljalo točko odhoda judov v emigraciji in posledično tudi kraj večjih nacističnih pogromov. Petdeset let kasneje pa je v Ljudski republiki Poljski iz protestov proti zaprtju Leninove ladjedelnice kot snežna krogla zrasel protikomunistični sindikat Solidarnost, ki je državo po letu 1989 pospremil v obdobje tranzicije. Ta pa ni prišla brez paranoičnih revizionistov.
Zanikanje holokavsta je precej kompleksnejši pojav od denimo preprostega redukcionizma, da ta pač ni obstajal. Na Poljskem so v času okupacije, tako kot kjerkoli drugje, namreč delovali tudi kolaboranti in pomagali iztrebljati jude, Rome, intelektualce, komuniste in ostale personae non gratae. Zanikanje holokavsta, ki ga imajo v mislih Trupa Trupa oziroma Kwiatkowski, pa se navezuje zlasti na zakon iz leta 2018, po katerem je kaznivo poljsko nacijo povezovati s kakršnimkoli kvizlinštvom. S tem je poljski narod, ta abstraktna in arbitrarna entiteta, naslikan kot stoodstotna žrtev vojne. Sprejetju zakona, ki je v prid vladajočim pihal na dušo nacionalnemu dostojanstvu, pa je v zadnjih letih sledilo razvrednotenje trpljenja judovskih Poljakov, z njim pa tudi realen porast zločinov iz sovraštva.
Brez konteksta, ponazorjenega s pravkaršnjim zgodovinskim ekskurzom, bi album morda obvisel v zraku kot sicer čisto solidna postpunk izdaja, a nič več. Toda v tem kontekstu je nastal in poznavanje tega zato obogati poslušalsko izkušnjo. Poleg »čisto solidnega« zvoka ga, v skladu z Ranciѐrovim konceptom delitve čutnega, zato lahko razumemo tudi kot medij za izpostavljanje utajenega, pozabljenega, potisnjenega na stran.
Podobno kot preteklost, ki se upira populističnim manipulacijam, tudi njihova glasba ni zares lepa. Zarezuje med psihedelično konsonanco in noisovsko disonanco, zato jih lahko vidimo kot postpunkovske sorodnike Sonic Youth ali kot Swans v žepni izdaji. Po zvenu spominjajo tudi na hrvaško skupino Them Moose Rush. To obvelja do vključno tretjega komada, potem pa se album upočasni, z izjemo živahnejšega Uselessness. Postpunkovski ponavljajočosti se tedaj pridruži kontrastna beatlovska melodičnost v slogu suite z druge strani Abbey Road. Poleg tega Trupa Trupa grenijo zvok z lihoštevilčnimi taktovskimi načini in disonančnimi intervali, ki jih sicer najdemo v noise rocku, black metalu in drugih sluhamornih zvrsteh.
Naslov B Flat A preprosto denotira tona, ki ju igra basist v naslovnem komadu, s katerim se album zaključi. Od vseh komadov na albumu v njem skupina zveni najbolj utrujeno, kakor da bi bila kontrarna drža še edino, kar jim preostane. Od ponavljanja enega in istega ostaja le še ponavljanje forme: B-flat – A. Upočasnjen tempo večine albuma tudi sicer komajda lahko še razumemo ne kot vdanost v usodo, ampak kot soočanje z mitologizacijo nacionalne preteklosti po logiki absolutnega monarha, ki z izrekanjem postavlja, kaj je res in kaj ni. B Flat A pa je vse do sklepnega dela napolnjen z logiko antiavtoritarne drže in voljo do resnice. Prvo poudarjata npr. komada Uniforms, ki je verjetno kritika enoumljanja državnih institucij, in Twitch s protišefovsko nastrojenim besedilom, ki se glasi: »It's just a chill / But I've got a pill / Go back to work«. Trupa Trupa se s podobno jedrnatostjo izražajo tudi na ostalih komadih, ki zato brez ovinkov zadenejo bistvo, to pa nikoli ni ravno prijetno.
B Flat A je po svoji sporočilnosti neprijeten album, kar je posledica soočanja poljske družbe z njenimi duhovi iz preteklosti. Plošča ni dokument zgodovine, temveč je bendov pogled nazaj, od koder opozarjajo na revizionizem in izkrivljanje normalnosti današnjega dne. Gre za konceptualno dovršen izdelek, katerega hrbtenica je literarno-aktivistična dejavnost Grzegorza Kwiatkowskega. Zvočno bi lahko rekli, da naslavlja resigniranost marsikoga na Poljskem ali drugje, hkrati pa najde z njo nepovezano harmoničnost, ki deluje kot vabilo, naj poslušalstvo stopi v njegov svet in se pouči. Zaradi konciznosti besedil tega ne doseže vedno, poleg tega pa visok delež umirjenih pesmi skrije njihove posamezne doprinose, saj se druga polovica albuma zlije v en dolg, umirjen segment. Njegovi deli so zato zares razpoznavni šele po večkratnem poslušanju; a album je tega vreden. Trupa Trupa pa z njim na več ravneh uspešno pokaže, da je ponavljanje lahko povsem učinkovit način, kako povedati nekaj relevantnega.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj