tUnE-yArDs: Nikki Nack

4AD, 2014

Znotraj izjemnega števila nepredvidljivih in predvsem nenavadnih glasbenih imen, ki skoraj dnevno vznikajo v glasbenem novičju, srečamo tudi takšne glasbenike, ki ta dva pridevnika uporabljajo s pridom in kakovostjo. Še veliko bolj prijetno je, če je tovrsten potencial prepoznan in glasbeniku dana možnost, da ga ponese naprej. In prav takšna vrlina neobičajnosti se drži Merrill Garbus, glavice za projektom tUnE-yArDs. 

Garbusova, če jo lahko naslavljamo kar s priimkom, z novim albumom Nikki Nack še naprej tlakuje uspešno glasbeno pot, s katero je debitirala leta 2009. Sveža plošča na neki način prinaša prečiščeno različico Merrill, saj si je pred snemanjem vzela precej dolg odmor. Po drugi strani pa je album Nikki Nack produkcijsko veliko bolj dovršen in večplasten. 

Njena glasba je že v preteklosti ponujala marsikaj, od r'n'b-ja, afrobeata, jazza do punka, vendar je z nekaterimi izjemami večina komadov z nove plošče slišati celo nekoliko preveč dodelano. Producentske vajeti je tUnE-yArDs sedaj spustila iz svojih rok in jih predala vročemu paru r'n'b in pop producentov, ki slišita na imeni Malay in John Hill. Vsak zase sta v preteklosti že sodelovala z mnogo bolj prepoznavnimi pop glasbenicami, vendar sta to pot ohranila dovolj prostora za eksperimentacijo. 

Omeniti velja tudi, da je njen koncertni sopotnik, basist Nate Brenner, tokrat veliko bolj slišen in dejaven. Kot sopisec se je podpisal pod večino komadov, poleg tega pa sprejel tudi vlogo synth mojstra. Duet bobna in basa je tudi sicer precej potisnjen v ospredje in se za pozornost bori z mogočnim vokalom Merrill Garbus. 

Neizpodbitno je, da - sedaj že skupinski – projekt tUnE-yArDs ostaja zvest svojim koreninam in hkrati raste naprej. V njem najdemo tako grobo svežino, ki jo je Merrill Garbus zastavila v prvencu Bird Brains, kot tudi v čisto novo in popolno celoto zapakirane komade z nove plošče. Slednja vsebuje vse, kar naj bi nadgradnja iz indie v dovršen izdelek potrebovala: domiselnost, nalezljive melodije, otroško igrivost pa tudi na trenutke prenasičene layerje, čezmerno perfekcijo in popiš single, kot sta 'Water Fountain' in 'Wait for a Minute'. 

Čeprav tovrstni produkcijski prijemi ob poslušanju puščajo mešane občutke, nas polimorfični tUnE-yArDs še vedno ne pustijo povsem hladnih. Odlična ideja je bila na primer povabilo a cappella skupine Roomfull of Teeth in uporaba igranega vložka 'Why Do We Dine On the Tots?', kot tudi novoodkrita upočasnitev v 'Time in Dark' in 'Look Around', kjer Merrill izpoje veličino svojega glasu. 

Album Nikki Nack je precej mešan izdelek tUnE-yArDs, za katerega vsaj v tem trenutku ne moremo reči, da je njeno najboljše delo do sedaj. Morda je njegova vloga bolj nastavek za nove in razburljive albume, ki si jih od Merrill Garbus lahko obetamo.