Ulrich Schnauss & Mark Peters: Underrated Silence

Bureau B, 2012

Hamburška založba Bureau B ne obstaja še niti deset let, pa vendar najdemo med njenimi izdajami delo legendarnih nemških zasedb, kot sta na primer Cluster in Din A Testbild, ter izdaje zasedb, ki so na poti, da postanejo legendarne - na primer Kreidler [beri: krajdler] in Tarwater. Z letošnjim letom pa je pod to streho našel zatočišče dvojec Ulrich Schnauss in Mark Peters s ploščo 'Underrated Silence'.

Ulrich Schnauss ima od začetka tisočletja za seboj tri kritiško odobravane samostojne albume, ki jih je izdal pod lastnim imenom, in četrtega najavljenega za to leto. In pod imeni Etheral 77 in View To The Future je v preteklosti navrgel še tri dodatne dolgometražce. Schnauss pa je od leta 2010 v vlogi klaviaturista tudi član petčlanskih Engineers, kjer najdemo prav tako Marka Petersa kot gonilno silo zasedbe na kitari. Engineers so do sedaj izdali štiri albume, v letošnjem letu pa je torej njihova frakcija Schnauss-Peters povila dolgometražni izdelek na lastno pest.

Plošča 'Underrated Silence' je rezultat Schnaussovega in Petersovega sporadičnega ustvarjalnega druženja, ki se je vršilo izključno ponoči. Kar pa še ne pomeni, da je pred nami kakšno temačno ali morbidno delo. Gre za razpoloženjsko, shoegazersko, pretežno inštrumentalno ploščo. V komadih 'Long Distance Call' in 'Forgotten' lahko slišimo melanholične vokale Judith Beck, ki jo je mogoče zaslediti že na Schnaussovih preteklih izdajah. Komad 'Forgotten' pa poleg komada 'Gift Horse's Mouth' s svojo nežno poskočnostjo predstavlja rahel odklon od sicer skrajno zasanjanih zvočnih pokrajin, ki so osnovna komponenta tega albuma. Kakor da bi bogato naplastene in vendarle lahkotno dihajoče teksture izpod Schnaussovih prstov vodile blagozvočno Petersovo kitaro. Vsekakor je to eden tistih izdelkov, ko vsako novo poslušanje razodene prej neslišane detajle, skrbno zložene delce filigranskih artefaktov. 'Ekaterina' in 'Rosen Im Asphalt' pa bolj kot ostali, pretežno atmosferični komadi močneje postavljata v ospredje občutja osebnoizpovednega koprnenja in napeljujeta k temu, da bi ju že skorajda lahko označili za nekakšno elektronsko folk godbo.

Žal na trenutke Schnaussa in Petersa vendarle zanese v že nekoliko osladne, morda celo po samopomilujočih sentimentih dehteče vode, kakor v zadnjem oziroma naslovnem komadu 'Underrated Silence'. Vendar najbrž gre to z roko v roki s shoegazerskim karakterjem, ki mu pač ne gre pretirano zameriti, če ima kdaj pa kdaj težave s postavljanjem meja. Vse dokler se spet povrne s tega nepotrebnega teritorija. Morda pa lahko to vzamemo le kot razlago oziroma poanto naslova celotnega albuma. Torej da tišine v premnogih situacijah vendarle resnično ne gre podcenjevati …