ULTRA ZOOK: ULTRA ZOOK

Gnougn Records/Dur Et Doux, 2019

Zasedba Ultra Zook, ki prihaja iz Lyona, je marca letos izdala že četrto plato, ki pa je v nasprotju z njenimi predhodniki prva, ki se jo lahko označi za polnokrvni dolgometražec in je posledično nastajala najdlje, natančneje pet let. Francoski kolektiv ima pred tem za seboj že tri radožive EP-je, prvega iz leta 2012, torej iz leta po tem, ko se je zasedba formirala. V njej ustvarjajo trije muzičarji, ki sicer kot posamezniki še niso dosegli večje mednarodne prepoznavnosti, a se ob poslušanju nove plošče zazna njihovo glasbeno mojstrstvo, kar je posledica nabiranja izkušenj v več francoskih kolektivih. Benjamin Bardiaux se je med drugim kalil tako v bolj hipnem jazzovskem projektu Babayaga kot v bolj v avantgardo usmerjeni skupini Pryapisme. Bobnar in tolkalist Rémi Faraut ter basist Emmanuel Siachoua pa izhajata iz bolj klasično usmerjenih kitarskih zasedb, kot je recimo skupni postrock projekt Kafka.

Ravno njihov posamično raznolik in bolj specifično žanrski pedigre botruje dejstvu, da se je morala trojica v skupni glasbeni podstati, ki so jo poimenovali Ultra Zook, lotiti združevanja med seboj različnih glasbenih izhodišč. Po eni strani njihov zvok ustvarja rockovska podlaga, ki bazira na progresivnih in matematičnih komponentah, po drugi plati pa smo priča tudi bolj avantgardnim elementom v kreiranju skladb. Če že to v osnovi ni dovolj, pa imamo ob poslušanju opravka še s prizvokom folkovskih in world music prvin. Kljub omenjenemu še vedno ne gre za odkrivanje tople vode na področju križanja žanrov in jih denimo lahko zelo hitro vzporedimo z vsaj dvema Radiu Študent ljubima in poznanima bendoma. To sta ameriški Guerilla Toss ali pa, še bolj očitno, prav tako francoski PoiL, ki se poleg enakega instrumentarija poslužujejo tudi troglasnega petja vseh članov. A vendarle tudi s pomembno razliko - v glasbo Ultra Zook namreč v zapleteno menjavo ritmike in humoren pristop vztrajno vdira zapuščina Franka Zappe.

Predhodno opisane značilnosti se nam razodenejo že v prvi skladbi What Kind Of Juicy Fruit Are You?, ki nakazuje, da bo album prava sonična osvežitev, primerna trenutnemu letnemu času. V njej se nam namreč nad zapleteno ritmiko razprejo elementi karibskih glasbenih vetrcev, ki jih dodatno barva živahna vokalna troglasna téma. A ta komad predstavlja zgolj uverturo v vso dekado sadnih smoothiejev, ki čakajo na posluh. Sledi mu prav podobno zvočno obarvan Conderougno, ki je proti koncu še dodatno začinjen s solom dud, ki nas s Karibov popeljejo v škotsko krajino. Z dudami, na katerih se kot gost pojavi zasedbin tovariš André Ricos, pa se srečamo tudi v komadu Ping Pong. Slednji je v primerjavi z ostalim naborom skladb za odtenek počasnejši in izstopa tako v ritmiki kot v načinu petja. Vokalne linije, ki jih kljub že tako zahtevnemu igranju samih instrumentov zmorejo sprovesti glasbeniki, se namreč vijejo tako od bolj subtilnega petja kot tudi do s falzetom poudarjenih momentov. Še bolj pa izstopa in je vsakič znova nakazana hudomušna podstat petja in njegove tekstovne vsebine, četudi besedil zaradi jezikovnih razlik ne moremo povsem doumeti.

Dude pa niso edino pihalo, ki se pojavi v skladbah. Čez tek celotnega albuma v krajino vdirajo različne flavtice, ponovno s strani vseh članov zasedbe Ultra Zook, in pihala v solažah, denimo v Hmong Song, ki ponudijo pravcato sonično mantro. Če smo do sedaj poudarili pohvalno ritem sekcijo, večglasje in pihalne eskapade, pa nikakor ne moremo mimo omembe sintovskih vložkov. Ti segajo od raznolikih orgelskih padov [pedov] do solaž, ki po svoji barvi in tonaliteti v skladbah En veux tu en v'là in Espions du Ciel lahko asociirajo na soundtracke iz videoigric o Super Mariu.

Kljub temu, da bi si vse skladbe zaslužile posamičen opis in bi jim zlahka nadeli oznako hitič, se ustavimo še zgolj pri sklepni in najkrajši skladbi Kawani. Ta nam v posluh še enkrat ponudi večglasje piščali in vokalov ter nas v ritmiki podobno kot uvod v album približa tropskim plažam in srkanju koktejlov ter nas še enkrat opomni na živahno in hudomušno zasnovo albuma, ki se popolnoma prilega poletni atmosferi. Zasedba se namreč, kot smo že  omenili, poigrava z zapletenimi in hitrimi ritmičnimi menjavami in se v stilu mojstra Zappe hkrati spogleduje tudi z avantgardnimi prijemi tako v instrumentalih kot petju. A vendarle ravno z živahnimi zvočnimi folkovskimi detajli razbija bolj zajebano progresivo in pričara pravo plesno vzdušje.