UNIVERSAL INDIANS WITH JOE MCPHEE: Skullduggery

Clean Feed, 2015

Universal Indians, norveško-ameriški trio, se nemalokrat omenja skupaj z začetki free jazza in predvsem bolj ekspresivno platjo teh začetkov, ki jo recimo da uteleša Albert Ayler. A resnici na ljubo se ta okvir v novodobnem jazzu pojavlja že tako pogosto, da je že skoraj presplošen. Gre sicer za zelo osnovno trio postavo s saksofonom, z eno pomenljivo biografsko podrobnostjo. To predstavljata basist Jon Rune Strøm in bobnar Tollef Østvang, ki igrata skupaj v mnoštvu drugih bendov, med našimi znanci so to na primer All Included. Po pričakovanjih ju zato lahko imamo več kot le za ritem sekcijo, v posledici pa saksofonist tria, John Dikeman, niti ne ustvarja glavne identitete benda. Prispevki članov so tako razpršeni ne le v smislu individualnosti, pač pa tudi v smeri zvoka. Posledica je verjetno tudi to, da kompozicij Universal Indians ne boste prepoznali po nosilnih temah in melodijah, kar tudi njihove plošče naredi za precej bolj koncertne in unikatne. 

Skullduggery je bila posneta junija lani na koncertu v antwerpenskem kulturnem centru, na katerem je trio bil kvartet, kar je sicer tudi pri Universal Indians kar občasna stalnica. Seveda je Joe McPhee svojevrstna legenda, ki prihaja še iz časov komada, po katerem bend nosi ime. A ker se legendarnost tovrstnih glasbenikov po navadi izkazuje v soigri s tovariši v bendu, nas povsem enakovredna McPheejeva prisotnost v zasedbi ne čudi. V vsakem primeru je podvojenost pihala v zasedbi dobrodošla in opazna. 

Sedaj lahko prepoznamo še en košček v mozaiku pričujočega posnetka: Universal Indians z Joejem McPheejem so kljub izogibanju nosilnih tem zelo dostopni, kljub neeksplozivni igri precej razgibani in kljub razpršenosti še vedno kolektivni. Za to pa je že treba kaj več kot zgolj prisotnost legende ali ubiranje te ali one stilske 'linije'. Čeprav se Universal Indians povsem nedvoumno vpisujejo v tradicijo, ki v imenu še vedno nosi jazz, ali pa prav po tem, so interakcijski, kompozicijski in zvočni moment tu nerazločljivi. 

Začetno kompozicijo, ki bi jo lahko prevedli kot Ja – in?, vpelje razbiti šum McPheejeve žepne trobente. To pa ni uvodni trik, ki bi ga marsikatera grupa izkoristila za bučen kolektiven udarec. Počasi, šumeče se ji pridružijo žagajoči bas, begajoči bobni in drveči saksofon, zasedba je v kompoziciji tako vpeljana postopoma, čeprav je že ves čas pred nami. Nato se nam postopno razkrijejo vloge posameznih inštrumentov, ki so ravno tako odklon od samoumevnosti, četudi v nekem smislu pričakovan. Zasedba večino časa niha med kolektivno igro, ki se nekako izogne prenasičenosti glasov, in različnimi kombinacijami parov, a je na celi plošči precej opazna teža basista ali basista z bobnarjem. Enemu ali obema pripadejo praktično vsi trenutki presenečenja, ko se kompozicija nekoliko zaustavi, si vzame čas za razmislek in nadaljuje v neki drugi smeri. 

Na umirjeni medigri basa in saksofona temelji krajši kos plošče, Dewey's do, ki nežnost raztegne med basistovo dromljanje in MyPheejevo prasketanje ter počasno melodično frazo. Na splošno je Skullduggery polna nepričakovanih mediger in zelo mehkih prehajanj med različnimi modusi kompozicij, koncertni zvok pa nakazuje neko zelo čuječo in burno igro, ki se v vsakem skupinskem momentu raje zaustavi, kot pa da bi nadaljevala v ekstatično višino. Kot nekakšen antipod triu The Thing, ki ima sicer z Indijanci poleg McPheeja še mnogo skupnega.