Uwalmassa: Malar

Mana Records, 2022

Težko se izognemo mistifikaciji, ko smo soočeni z avantgardno, v esenci hibridno, vseskozi misteriozno in meditativno, a tudi relativno plesno muziko, kot je druga plošča indonezijskega umetniškega kolektiva in založbe DIVISI62, ki glasbo izdaja pod imenom Uwalmassa. Seveda lahko pri tem izpademo kulturni postkolonialisti, ki glasbenim tradicijam onstran naših kulturnih mehurčkov pripisujemo neke eksotične in metafizične dimenzije. A zasedba, ki jo sestavljajo Harsya Wahono, Randy Pradipta in Pujangga Rahseta, preprosto dela muziko, zaradi katere lahko z nove perspektive pogledamo na že memeificirano frazo: »zavrnite sodobnost, sprejmite tradicijo«.

Uwalmassa ni novo ime na globalni robni, eksperimentalni elektronski sceni, na kateri sobivajo postklubski trendi, zvočna umetnost, generativna glasba, elektroakustična linija in druge avantgardne prakse. Njihov debi Bumi Uthiri je leta 2017 doživel zavidljiv mednarodni uspeh; podprli so ga priznani didžeji kalibra Ben UFO in Jon K, poznavalci pa so hitro vzpostavili estetske vzporednice z evropskimi ustvarjalci à la Don’t DJ in Raime. Poleg indonezijskih odrov so v zadnjih letih med drugim obdelali tako Berghain kot berlinski festival CTM. To izpostavljamo za jasnejšo umestitev njihovega dela v širšo sliko aktualnega avant-elektronskega dogajanja.

Album Malar je eden tistih res presežnih produktov sodobne kulturne globalizacije in eklatanten primer navdahnjene reinterpretacije neke lokalne tisočletne tradicije z uporabo sodobnih producentskih praks. Pomembno pa je tudi njihovo vpenjanje v sodobne klubsko-plesne tokove. Srž njihove glasbe je gamelanski orkester na presečišču živega instrumentarija, računalniške sinteze zvoka s pomočjo platforme Ableton in rabe analognih efektov, ritem mašin ter drugih komponent za žive nastope.

Za neposvečene na kratko o gamelanu. Gre za kompleksno starodavno ceremonialno indonezijsko glasbeno formo, ki jo izvaja istoimenski ansambel oziroma orkester in obstaja v različnih regionalnih utelešenjih. Najdemo ga na seznamu Unescove nesnovne kulturne dediščine in predstavlja esenco indonezijske kulture, saj zaznamuje tako verske rituale, ljudske ceremonije in festivale kot tudi plesne drame, gledališke predstave senčnih lutk z Jave in druge kolektivne obrede. Orkester navadno sestavlja množica večinoma kovinskih, a tudi lesenih perkusivnih instrumentov. Metalofoni, ksilofoni, idiofoni, viseči gong kempul in horizontalni gong bonang, zvončki, bobni, kot je kendang, avtohtone citre rebab in kacapi, bambusova flavta suling in druga pihala, kot je slompret, včasih so prisotne tudi vokalistke in vokalisti. Gre za glasbo, pri kateri v ospredju nista ritem in melodija kot ločeni kategoriji v tradiciji zahodnega kanona, pač pa ritem-melodija kot eno. Z ritmičnim igranjem na instrumente glasbeniki ustvarjajo mikrotonalne melodije, sestavljene iz širokega repertoarja mikro lestvic. V ospredju so torej fizikalne lastnosti nekega vibrirajočega materiala, ki rezultirajo v mnogoterih mikromelodičnih zvenih.

Z vpeljevanjem sintetiziranih zvokov in rabo sodobnih producentskih orodij trio močno razširja frekvenčni spekter tradicionalnega ansambla. Uwalmassa pri svojem početju seveda niso pionirji. Poleg avantgardistov tipa John Cage in Steve Reich so z gamelanom in plesno elektorniko že eksperimentirali fejmiči, kot so Aphex Twin, Kode9 in Four Tet. Tako so vzpostavili dialog med napredno perkusivno plesno glasbo, klubsko kulturo in avtohtono javansko-balijsko-sundansko glasbeno tradicijo. Podobne smernice je ubral tudi prej omenjeni nemški producent Don’t DJ. Toda v primerjavi s kompleksnostjo plate Malar se zdi njegovo delo veliko bolj izčiščeno, statično, v svojem bistvu pozahodnjeno.

Trio iz Džakarte je gamelan dekonstruiral na mikro komponente. V ospredje je postavil zvoke živo igranih tolkal in jih subtilno prepletel s programiranimi ritmičnimi elementi, v ozadje pa zlil brezoblične atmosferične zvoke. Dromljanje, cingljanje, potrkavanje, prasketanje, piskanje, šumenje, žvenketanje, škrebljanje, srhljivo skandiranje zvočnih prikazni, v plasti efektov zavito zavijanje trobente … Vsi ti elementi njihovi muziki vdahnejo mistično atmosfero. Temačna uvertura Guram, po slovensko Krap, pri kateri v zvočno sliko počasi prihajajo različni fragmenti, prepričljivo nakaže smernice albuma. Izpade kot igra senc na pročelju stare zapuščene hiše, pri čemer naši možgani manko konkretnih podob nadomestijo s fantazmami o demonih in zleh bitjih iz onstranstva.  

Kompozicije so na prvi posluh minimalistične, repetitivne, sestavljene iz relativno majhnega nabora zvokov. Toda tako organska sinteza akustičnih in elektronskih zvokov je lahko le posledica tehtnega premisleka, še bolj pa globokega razumevanja kompozicije, produkcije in improvizacije. Že malo bolj poglobljeno poslušanje ponuja veliko kompleksnejšo, konkretno halucinogeno izkušnjo, pri kateri različne poliritmije in disonančne harmonije v sozvočju z atmosferičnimi zvočnimi gradniki poslušalcu odpirajo portale v paralelne svetove. Prav ta liminalnost, vmesnost med ritmom in melodijo, ljudsko in »techno« glasbo, zahodno in vzhodno tradicijo, toni in alikvotnimi toni, med dejanskostjo in halucinacijami, je jedro njihovega ezoteričnega glasbenega izraza. In ko se glasbeniki približajo oprijemljivi, kvantizirani strukturi, ki smo je vajeni iz plesne elektronike, že zavijejo v smeri improvizacije, in izgubljeni smo v labirintu poliritmov in prostorskih zvokov brez oprijemljivega vira. 

Uwalmassa v polju gamelana počnejo to, kar v kontekstu berberske in saharske glasbene dediščine počne tunizijska producentka Azu Tiwaline. Psihotropni tehnoidni poliritmi komadov Majuh, Belit in Rantas bodo namreč nedvomno našli pot v kak avanturistični DJ set. A njihovo glasbo bi težko zreducirali na plesno elektroniko. Gre bolj za sinestetično, prostolebdečo, deloma prostoimprovizirano, transcendentalno perkusivno-atmosferično glasbo, ki bo razrajcala fene iranskega tolkalca Mohammada Reze Mortazavija in portugalskega kolega Joãa Paisa Filipeja. Je pa tudi obvezno poslušanje za vse, ki vam je bila blizu lanska Shackletonova povratna plata Departing Like Rivers.

Ker njihovo muziko poznavalci povezujejo z animizmom – verovanjem, da je v vseh stvareh duša, kar je tudi ključna komponenta japonskega šintoizma – je za recenzenta ena močnejših asociacij kultni japonski proto horror Onibaba iz leta 1964. Predvsem izjemna scena v vetru plapolajoče trstike in vznemirjenih gosi, ki predstavljajo slab omen za nadaljnje dogajanje. Prav takšen je vajb albuma Malar, katerega naslov v slovenščino prevajamo kot Slab.