Vampire Weekend: Modern Vampires Of The City

XL, 2013

Težko je verjeti, da je minilo že 6 let, odkar smo prvič pozorneje prisluhnili Newyorčanom Vampire Weekend. Najprej so nas navdušili predvsem s plesno spevnostjo svojih singlov, kmalu zatem pa še s kopico drugih, manj opaznih kvalitet. Poceni očitke o njihovem socialnem statusu in nepotrebne diskurze o upravičenosti njihovega paberkovanja po afriških glasbah smo hitro pometli na stran in se raje navduševali nad bogato inštrumentacijo, svežimi melodijami in elokventnimi, duhovitimi besedili.

Njihova prva plošča je bila skoraj popolna. Brez nepotrebnih mašil je tekla tekoče in bila izjemno poslušljiva od platnice do platnice. Druga plata Contra, ki je izšla leta 2010, je malce razočarala, saj se je zdelo, da sicer tipično vampireweekendovske pesmi niso imele trdnih idejnih temeljev. Z Modern Vampires Of The City, ki je sicer izšla že maja, se Vampire Weekend vračajo na najvišji kvalitetni nivo, zmagovalno formulo prve plošče pa v mnogih pogledih celo nadgradijo.

Esenca celotnega izdelka in zasedbe nasploh je ilustrativno ujeta v singlu Step. Ta je derivat relativno obskurne pesmi Step To My Girl kultne hip hop zasedbe Souls Of Mischief. Od nje si sposoja delček besedila in izsek posemplane melodije, ki so jo kalifornijčani skinili od Groverja Washingtona, Jr.-ja, ki jo je skinil od zasedbe Bread. V preostanku besedila se pojavi referenca na band Modest Mouse, omenjata se Angkor Wat in Dar es Salaam, pojavi se lidijski kralj Krez. Težko se spomnimo zasedbe, ki bi na čembalo igrala trikrat posredovano melodijo štidrideset let starega pop komada, zraven prepevala o geografskih in zgodovinskih dejstvih, ki so znani le tistim z nadpovprečnimi količinami kulturnega kapitala, ter zvenela popolnoma iskreno in neprisiljeno. Ne le da Ezra Koenig ne zveni pretenciozno, vse skupaj izpelje z dobršno mero elegance in prepričljivosti, to pa, skupaj z odličnima melodijama v kitici in refrenu, izkleše Step v eno najboljših pesmi zadnjih let.

Preostanek plošče sveti skoraj tako močno kot njen najsvetlejši trenutek. Otvoritvena pesem Obvious Bicycle je balada, ki jo krasijo elektronski perkusijski prijemi in topla, skorajda jazzovska bas kitara, ki se še bolj prominentno pojavi v zaključnem komadu Young Lion. Bolj umirjena je tudi pesem Hannah Hunt, ki je otožna, prežeta z mladostno nostalgijo in zvočno zloščena vse tja do najmanjšega detajla. Med bolj udarnimi komadi izstopata rokenrolerski singl Diane Young in Unbelievers, ki v svoji poletni vznesenosti spominja na himničnega Walcotta s prve plošče.

Povedali smo že, da je Modern Vampires Of The City zvočno izjemno bogata in dodelana plošča, relevantno pa je še dejstvo, da so klaviature skoraj povsem izrinile kitaro kot glavni inštrument. Afriški vplivi so sicer še vedno prisotni, a v bolj posredni obliki, navkljub vsemu pa rezultat ostaja v obliki nekakšnega zelo specifičnega baročnega popa. Pomembno je predvsem to, da so Vampire Weekend izdali plato, ki navduši s sintezo nalezljivih pop melodij, odlične interpretacije in zanimivih, osebnih besedil.