Vasko Atanasovski: Melem

Založba Pivec, 2017

Pihalec Vasko Atanasovski že vrsto let raziskuje in po svoje predeluje raznovrstne tradicionalne glasbe, še najraje balkanske. Pri tem se je bolj poredko loteval dejanskih predelav znanih tem. Nasprotno, teh je bilo vselej le za vzorec, saj je tradicionalne melodije in ritmiko vedno jemal predvsem kot navdih za avtorske skladbe. Balkanske motive je ob tem združeval s paleto drugih žanrov, od klasike in klezmerja do kajpak jazza in v zadnjih letih s svojim energičnim Vasko Atanasovski Triom tudi z alter-rockom.

Če se je balkanskih tem v omenjenem triu loteval na razposajen, zabavljaški način, ki je poslušalce na koncertih vzpodbudil k plesu in prepevanju hudomušnih besedil, se je na svežem albumu Melem Atanasovski odločil za svojevrsten poklon bolj melanholičnim in introvertiranim balkanskim pesmim. Različno od predhodnih Vaskovih albumov je tudi dejstvo, da je na Melem veliko predelav znanih pesmi, povečini makedonskih in bosanskih. Še ena posebnost plošče Melem je tudi prisotnost številnih gostov iz nekoč bratskih in sestrskih republik, s katerimi je Vasko v preteklosti večinoma že sodeloval, ter par gostov onkraj meja rajnke skupne domovine.

Na albumu so tako svoj prispevek pristavili srbski pianist Vasil Hadžimanov, makedonski kitarist Vlatko Stefanovski, hrvaški pianist Matija Dedić, turška pevka Jehan Barbur, bosanska pevka Aida Čorbadžić in italijanski harmonikar Simone Zanchini. Vaska poleg naštetih tu spremljata še dolgoletna sodelavca in člana njegovega tria, kitarist Dejan Lapanja in bobnar Marjan Stanić. Kljub tako številčni zasedbi pa album ne zveni niti najmanj nasičeno, saj večina gostov nastopi le v enem komadu, pa še takrat je njihova vloga zvokovno nadvse ekonomično vpeta v skupinsko izvedbo.

Atanasovski je na album poleg znanih tem, kot sta denimo Stade se cvijeće rosom kititi ali Kasapsko oro, uvrstil še svoje skladbe, ki smiselno dopolnjujejo splošno melanholično in mestoma zaprašeno zvočno vzdušje albuma. »Zaprašeno« tokrat v pozitivnem smislu, saj veliko Vaskovih avtorskih skladb zazveni, kot bi jih igrali v kakem salonu nekje v 50. letih prejšnjega stoletja. Kot bi, skratka, šlo za stare, pozabljene šansone ali šlagerje, semtertja popestrene s ščepcem swinga, ki jih je Vasko nanovo odkril in jim vdahnil novo življenje.

Preporod so doživele tudi priredbe. Kaj drugega bi bilo naravnost preveč konvencionalno, sploh pa za tako izkušenega muzičista in virtuoza, kakršen je Vasko, ki po drugi strani svojim sošpilavcem tudi vedno odmeri dovolj prostora za solistične vpade ali barvanje skladb. Predelavam je Vasko dodal nove uvode, včasih malone minimalistične skice, ki bi lahko stale same zase. Zaradi tega nam tudi dobro znane teme – če seveda ob poslušanju ne kukamo na ovitek – ne zazvenijo takoj poznano oziroma domače.

Predelave in avtorske skladbe si lepo sledijo in včasih – tudi zaradi Vaskovih na novo spisanih uvodov – ne vemo takoj, ali poslušamo tradicionalno pesem ali avtorsko skladbo. Kljub umirjenosti večine gradiva, skupaj ustvarijo gibko celoto, znotraj katere glasbeniki premišljeno nihajo med omenjeno melanholijo in iskrivejšimi momenti. Med slednje ne štejemo le živahneje odigranih komadov, marveč tudi prebliske v posameznih pesmih, denimo v medžimurski Dej mi bože. Vasko jo zaigra s svojima pajdašema iz tria v neke vrste folkovskem ali kantavtorskem duhu, ki nas zapelje tudi spričo njegove vokalne izvedbe, s katero je dobro zadel narečje ob Muri z one strani meje.

Med presežke gre gotovo šteti avtorski temi Nožici in Kozle, ki zvenita, kot bi šlo za stare tradicionalne viže. Ravno v tem pretkanem spreobračanju, ko namreč znani tradicionali zazvenijo kot avtorske, te pa kot tradicionalne teme, leži največji dosežek tega albuma. Čeprav konceptualno zasnovano – odtod nemara tudi naslovni pojem melem, turcizem za zdravilo ali balzam –, se Vaskovo nostalgično oziranje po boljši preteklosti sliši sveže in tuintam drzno. Vtis bi bil še boljši, če na albumu ne bi bilo za ščepec manj posrečenih Vaskovih vokalnih izvedb, predvsem tradicionalnih tem. A v dobrih 70 minutah teh nekaj manj prepričljivih momentov zlahka preskočimo in se raje prepustimo preostalim pesmim, odigranim z mero in spoštovanjem, a tudi s kancem raziskovalne žilice in dobrodošle invencije. Aferim!