VELKRO: Don't Wait for the Revolution

Clean Feed, 2014

Trojica Velkro so Boštjan Simon na saksofonu, Stephan Meidell na električni kitari in Luis Candeias na bobnih. V živo so obiskovalce navduševali na eni od preteklih izdaj festivala Sajeta. Na tem mestu se sicer zdi zanimiva primerjava tria s preteklim, po članstvu sicer precej sorodnim triom, Vanilla Riot, ki je danes že preminil ali pa je vsaj na daljšem premoru. A ošvrknimo to le bežno. Omenjeni drugi trio, ki si z Velkro deli saksofonista in kitarista, je ponujal zanimivo prehajanje med glasbenim pristopom – prosto improvizacijo in zvočno usmeritvijo, ki je ubirala bolj zgoščene in hrupne prijeme. Velkro v tej primerjavi predstavlja prelom z abstraktnejšo zvočno podobo in v tem smislu nam je predvsem zanimiv izlet iz svobodnih in raziskujočih praks v bolj trdne, laže oprijemljive in celo žanrsko bolj prepoznavne igre. In sicer ne prehod na ravni zasedb, gre pač za različna organizma, ampak na ravni glasbenikov. Velkro je namreč dober primer zasedbe, ki veščine in usmeritve svojih članov ohranja, a jim v indentiteti benda daje nek drugače definiran zvok.

Sicer je pa jasna in energična zvočnost verjetno tista, ki definira tudi pričujočo zasedbo. Ravno v opisanih izhodiščih se nahaja večplastnost Velkro, ki zlahka prehaja med rockovskimi, repetitivnimi in ostrejšimi vzorci v mehkejšo jazzovsko igro ali pa nekakšno progresivno fuzijo obeh, s kakršno so se v sodobnosti spogledovali na primer norveški Scortch trio. Vendar pa imamo pred sabo že drugo izdajo trojice in zategadelj bo najbolj pošteno pogledati, kje stojijo Velkro glede samih sebe.

Na Don't Wait for the Revolution je Velkro okleščen za kontrabasista, a bolj kot to je zaznaven premik k bolj umirjenim tonom, ne da bi zaradi tega tudi bistveno redefenirali svoj zvok. Bobnar tu zasedbi daje trdno bazo, ob tem pa je enako vešč tako rockovske ritmike kot swingovske igre. Kitarist in saksofonist si vloge večkrat izmenjujeta, praviloma tako, da en sledi določeni frazi ali riffu, drugi pa improvizira naokoli. Takole na prvi posluh se zdi, kot da bi 'večja umirjenost', ki smo jo pripisali pričujočemu posnetku, pravzaprav izhajala iz saksofonistove igre. Ta je nekako v ospredju predvsem po zaslugi dejstva, da daje na svoji drugi plošči trio več prostora variacijam ali občasnim poigravanjem s samo zvočnostjo, manj pa udarnejšim temam z rockovskim ali nemara kar post-rockovskim pridihom, kot je bilo to očitneje na The Future of the Past. A le delno, saj se drugje, na primer v Mayhem, saksofon pomakne nekam v ozadje, medtem ko ob pulzirajočem ritmu v ospredju ostajajo distorzirani šumi in predvsem elektronsko obdelan kitarski zid. 

Don't Wait for the Revolution se tako posluša predvsem kot zvočno variiranje, ki za svoj material uporablja žanrske prijeme mehkejše jazzovske improvizacije, elektronskega šuma, še vedno rockovske repeticije, vse to pa Velkro vešče zavijejo v obliko kompozicij s svojimi refreni in pogostimi zasuki, podčrtanimi z ritmičnimi zastoji, odkloni ali stopnjevanji. Umirjenost se izkaže kot večanje prostora za bolj ambientalne elektronske posege, za katere verjetno ob nasnemavanju poskrbi kitarist. Velkro pa tako ob le rahlo spremenjenem poudarku nadaljuje svojo zgodbo idiomatične fuzije, premišljenega komponiranja in raziskujoče zvočnosti.