Ventura: Ultima Necat

Africantape/Vitesse, 2013

Ventura, ki prihajajo iz Švice, so svojo prvo ploščo Pa Capona izdali leta 2006. Že takrat so  oblikovali zvok, ki je podrejen težkim kitaram, ki skupaj z melanholičnimi in otožnimi besedili skupini dajejo temačen pečat. Njihova glasba nosi atmosferičen predznak, a ob hrupnih kitarskih delih so jih hkrati definirali tudi natančni bobnarski ritmi. Tako se po eni strani naslanjajo na math-rock, obenem pa se gibljejo v bistveno bolj ohlapnem post rocku, kjer zvok ni med seboj strogo razmejen, ampak se nalaga v slojih in tako kroji vedno bogatejšo glasbeno sliko.

Z njihovo prvo ploščo so povzeli zvok devetdesetih let v svoji nasilni obliki. Bili so slišati noisersko glasni, kjer vokal lenobno lebdi nad instrumentalnimi deli, ob drugi priložnosti pa je slišati kričeče jezno. A kljub temu se najbolj posvečajo instrumentalnemu izražanju, saj znotraj pesmi slišimo mirne dele, ki se nato hitro preobrnejo v hrupnejšo in bolj odrezavo podobo. A pri tem se je njihov zvok tudi nadgrajeval, saj je že naslednja plošča We Recruit, ki je izšla leta 2010 nakazala odmik od njihove debitantske plošče. Za odtenek so zgladili jezne robove in pesmim dodali malenkost več spevnega značaja, ob tem pa še vedno ohranjali razgibanost znotraj natančne ritmike. Album We Recruit je prinesel tudi malo daljše pesmi in s tem so Ventura dosegli bolj atmosferičen zvok, ki je temen in speven hkrati. Tako zaradi hrupne zamazanosti spomnijo na Unwound, a hkrati so zaradi težkega in matematičnega zvoka slišati kot Helmet.

Tretji album Ultima Necat nadaljuje zgodbo zvočnega nadgrajevanja, saj so Ventura tokrat slišati še bolj otožni, čustveni. Res je, da to slišimo v njihovih besedilih že vse od prve plošče, a tokrat je to najbolj izrazito tudi v instrumentalnih delih. Pesmi so ponovno daljše in tudi počasne, med njimi prednjači enajstminutni komad Amputee s plavajočim zvokom, nad katerim lebdijo odsotni vokali pevca Philippa Henchoza, ki se utaplja v zvrtinčenem instrumentalnem plastenju. Morda so Ventura nagnjeni k študioznemu pristopu skladanja pesmi, kjer se dobro premišljeni deli med seboj sestavljajo in nalagajo, a to ni slišati v prvem planu. Bistveno bolj namreč prednjači zvok, kjer se ostri robovi izgubijo v prelivanju post-rockerskega plastenja pesmi. Pri tem pa nas Ventura tudi presenetijo s kakšnimi ostrimi in hitrimi prehodi, ki pa ponovno prinesejo naslednje vzorce in ti se v ponavljajoči formi razvijajo do naslednjega klimaksa. 

Ob tem ne gre razumeti albuma Ultima Necat kot zgolj neko nizanje atmosferske tematike. Ventura namreč kot prvo ostajajo rockerski bend z nadvse potrebno nabritostjo, surovostjo in željo po izražanju skozi raznolika čustvena stanja. Največji odklon od bolj počasnih pesmi, kot je recimo Intruder, predstavlja komad z naslovom Nothing Else Mattered, s svojim drvečim zvokom kitar. Ob tem omenimo, da so zaradi lenobnega vokala in zabrisanih kitarskih robov lahko slišati kot kakšni Dinosaur Jr. A te podobnosti so zgolj hipne, saj Ventura zmorejo ohranjati svojstven izraz, pri tem pa nas kot pri komadu Exquisite & Subtle  znova presenetijo, saj se album zaključi v shoegazerskem zvoku. 

Ventura se naslanjajo na devetdeseta leta, pri tem pa se njihova glasba posveča predvsem instrumentalnim delom. Vokal ob svoji lenobni prisotnosti prispeva svoj delež kot še en dodaten instrument in se vklaplja v plastenje pesmi. Album Ultima Necat  nosi čustveno obtežene pesmi, ki zaradi hrupnega in zamazanega zvoka kitar zvenijo tudi lebdeče in otopele hkrati. Plošča Ultima Necat prinaša raznolik zvok, ki se čustveno vrtinči skozi hrupne krajine in odrezave ritmične vzorce.