Viagra Boys: Cave World

YEAR0001, 2022

V uho na kolektivnem obrazu obrobne glasbene publike je bil pred dvema tednoma kakor čvrst kakec zalučan novi album švedske postpunk zasedbe Viagra Boys. Kakec je v tem primeru seveda napeljava na tematski in vizualni pristop skupine, o čemer več kasneje, vsekakor pa ni kvalifikator njihove glasbe; Boysi so se od svojega prvega preboja s komadom Sports leta 2018 uveljavili kot eden najbolj vidnih in hvaljenih bendov na postpankovskem globusu. Cave World je njihov tretji album, ki prihaja le leto za ploščo Welfare Jazz in nadaljuje ter nadgrajuje njihov značilen koktejl panka, jazza in art rocka.

Ko govorimo o Viagra Boys, ne moremo prezreti frontmana in groteskne maskote benda, Sebastiana Murphyja. Ta s svojo odrsko prezenco, spid-diler stilom in zmešanim kričanjem pooseblja sonični kaos, zaradi katerega so švedski deci dobili svoje mesto na sceni. Do sedaj so komadi izvirali pretežno iz Murphyjeve introspekcije oziroma splošnejšega komentiranja izkrivljenih elementov družbe, nov album pa tematsko naredi korak naprej. Cave World je skupek karakterjev, idej in psihičnih problemov, ki družbo z eno nogo trmasto držijo med našimi primatskimi kolegi. Kleptomani, rekreativni narkiči, frustrirani luzerji in teoretiki zarot so subjekti pesmi, za katere Murphy črpa inspiracije iz svoje okolice in družbe ter seveda tudi iz sebe. Tematski zajem komadov na plošči je zelo širok; od čudaškosti majhnih ljudi do mentalnih bolezni, globalnih zarot in devolucije človeške vrste.

Glasba / Tolpa bumov

Viagra Boys: Welfare Jazz

Personifikacija ameriškega trasha in manjša nadgradnja

Erik Kerpan

 / 27. 1. 2021

Komada, kot sta Punk Rock Loser in Ain’t No Thief, pokažeta Murphyjevo sposobnost humorističnega pisanja in grajenja osebkov iz karikiranih scen iz lastnega življenja. Avtor pojasni, da je večina subjektov pesmi vsaj delno utemeljena na njem samem. A kljub temu, da se rdeča nit tega sloga navija že okoli tretje plošče, je zaradi duhovitosti in namernega pretiravanja v vokalnem izražanju Murphyjevega lika koncept še vedno zanimiv in delujoč. Vendarle pa je bolj vredno govoriti o avtorskem napredku v komadih, ki se ukvarjajo z disfunkcionalnostjo družbe. Idejni okvir albuma zajema regresivno obnašanje in frustriranost s sodobnim svetom, obenem pa se glasbeniki tem sentimentom posmehujejo in hkrati iskreno razmišljajo, če ti držijo vodo. Če bi govorili o kakšnem drugem bendu, bi zlahka trdili, da si je ta zadal preveč ambiciozno nalogo in da pankerji niso prvi v vrsti za holistične analize človeškega stanja. Vendar govorimo o Viagra Boys in Murphyjevih besedilih. Ta sevajo septičen sarkazem, črn humor in ljudomrznost avtorja. Treznost je tuja, poglobljeni razmisleki in argumenti pa so zamenjani z ad-hominem satiričnimi izbljuvki. Zavedajo se resnosti tém in svoje pomanjkljive pronicljivosti, zaradi česar je njihov zajebantski pristop popolnoma resen in najboljši možen komentar stanja, ki ga bend njihove narave lahko poda.

Glasbeno bi za ploščo Cave World težko rekli, da gre za odmik od že slišanega, a je za bend z zvočnim portfoliom, kot ga imajo Viagra Boys, to težko definirati kot pozitivno ali negativno. Večina pesmi ne izstopa in bi lahko delovale tudi na plošči Welfare Jazz, kar sicer ni presenetljivo, saj je bilo veliko skladb na dveh albumih napisanih med pandemijskimi zaprtji. Člani zasedbe so ostali zvesti svojemu stilu gruvi bobnov, nažganega bas rifa in psihedeličnih saksofonskih vložkov, a je kljub temu mestoma moč slišati zanimive dodatke, recimo v komadu Big Boy, kjer namesto bobnov uporabijo hiphopovski drum loop za podlago folkovsko-bluesovskemu inštrumentalu. Za nameček v komadu gostuje še kitica Jasona Williamsona iz Sleaford Modsov, čigar lajež deluje kot nalašč za viagresiven zvok benda. Sicer pa je napredek skupine viden predvsem v konstrukciji pesmi in oblikovanju albuma v zaključeno enoto; med komadi se znajdejo trije inštrumentalni intermezzi, ki izpeljejo en komad v drugega in pomagajo ohranjati tok energije in muzike.

Najboljši primer trenutne identitete Viagra Boysov je zaključni komad Return to Monke. Šestinpolminutni kolaž izvira iz mema, a je Sebastian Murphy z Boysi iz preprostega začetka razvil delo, ki koherentno povezuje celoten album in zaključi centralno idejo. Vulgarna satira je podložena z energičnimi, opotekajočimi se beati in rifi, ki se proti koncu razvijejo v eksperimentalno-nojzersko dezintegracijo, preko katere Murphy razgradi tragično človeško situacijo v absurdno reševanje anomalije sistema. V stilu komentiranja naravnega dokumentarca se umor spremeni v zgodbo o učinkovitosti in uspehu dobro naoljene mašinerije družbe, ki se ravna po pravilih. Ta nas ločujejo od džungle in dajejo vrednost našemu obstoju nad vrednostjo bitij nižje na evolucijski lestvici. Umor je pozabljen in album zaključen, gole opice so jasni zmagovalci eksperimenta.

Cave World priča o zgodbah, ki jih racionalna večina hitro zavrže oziroma označi za problematične, z mešanjem introspektivnih momentov in satirične kritike pa Viagra Boys pokažejo dobro razumevanje in svežo obravnavo robnih aspektov družbe. Vse skupaj je podprto z divjo, hiperaktivno inštrumentacijo, njen navidezno neukročen hrup pa je oblikovan tako, da podpira emocije in ideje besedil. Rezultat je groteskno teatralen, hrupen in zabaven, ponuja pa dovolj presenečenj, da poslušanje plošče ostane zanimivo in nepredvidljivo doživetje. Album Cave World je najbolj kohezivno in usmerjeno delo skupine Viagra Boys do sedaj, saj so glasbeniki ubrali dobro pot med izkoriščanjem svojih že dokazanih adutov in plezanjem na nove, višje veje, od koder kakec pade glasneje.