VISTA CHINO: Peace

Napalm, 2013

Vista Chino!? Že videno, že slišano? Gre za deja vu, za reinkarnacijo v puščavi, v bistvu za drugo ime benda, ki je še kako prašil po našem planetu. Kdor ne ve za koga gre, naj se obesi ali pa reši vislice: _ _ _ S S  ! ! !

Ulica v Palm Desertu nosi ime Vista Chino. Vista Chino!? Že videno, že slišano? Res je! Gre za deja vu, za vrnitev leta, za reinkarnacijo v puščavi, za nov start na obzorju, ki napoveduje nevihto! V bistvu je Vista Chino drugo ime benda, ki je še kako prašil po našem planetu v devetdesetih letih. Ne skrivamo več. O Kyuss je govora, ki je 1994 izdal neponovljiv Welcome to Sky Valley, enega najmarkantnejših rock albumov vseh časov, ne le v miljeju stoner rocka. Leto kasneje je Kyuss v stilu ustavil mašinerijo z … And The Circus Leaves Town, vendar pa se je cirkus vrnil. A ne na stejdž, če izvzamemo nadzorovan Kyuss Lives! - še prej Garcia Plays Kyuss -, pač pa v sodne dvorane. Tam je zadoščeno zahtevi Josha Hommea, da ostali sinovi Kyuss brez njega ne morejo izdajati novih plat s svetim imenom. Homme je že dolgo vedel, da je brand Kyuss kokoš, ki nese zlata jajca. Garcii in Bjorku ni preostalo drugega, kot da na svetovno glasbeno sceno lansirata novo ime - Vista Chino. Ta od Queens of the Stone Age, od drugega pola zdaj definitivno razpadlih Kyuss, v mnogočem odstopa. Predvsem po količini psihadelije, ki jo zaužijemo na svežem albumu Peace in po izogibanju mainstreamu, ki se mu ni ognil Homme, ki je mimogrede letos izdal - za standarde Queens of the Stone Age in stoner rocka nasploh - podpovprečen album Like Clockwork. Mogoče pa prav naslov albuma – Peace – poziva na mir in pomeni zakopane bojne sekire med na dva pola razdeljene fene Kyuss. 

Kljub vsemu pa je že na začetku treba povedati, da lahko Peace brez težav deklariramo kot peti album Kyuss, Vista Chino pa kot legitimne naslednike zvoka Kyuss. Izšel je pri avstrijski založbi Napalm Records, ki pada na heavy zvoke in se ponaša z imeni, kot so Monster Magnet in Karma to Burn, produciral pa ga je Bjork sam. Odšel je nestalni, honorarni član Nick Oliveri, ki je odbasiral večino albuma, zamenjal pa ga je Mike Dean iz Corrosion of Conformity. Pod reflektorji in povečalom je razumljivo Belgijec Bruno Fevery, dolgoletni fen Kyuss in kitarist benda Arsenal, ki je nenadoma stopil v velike čevlje Homma. Odreagiral je podobno kot William DuVall pri Alice in Chains in pod težkim bremenom zgodovine renčeče riffe in heavy metal solaže odigral več kot zadovoljivo in s tem prepričal, da se po njegovih žilah pretakajo prava stonerska zrnca prahu. Peace nas niti za trenutek ne pusti pri miru in nas ohranja na delovni temperaturi, na vajetih pričakovanj, ki dočakajo nove doze rešitev, ki jih goltamo z užitkom in željo po repeteju. Riffi cepelinovsko lebdijo nad nami, nanje pa se kot gost smrkelj lepi bas, ki trepeta za kuliso prefinjene činelijade Branta Bjorka, Björna Borga med bobnarji, čigar prezentacija je bila včasih bolj kaskadno divja. Južnjaško razvlečen glas Johna Garcie čez retro mikrofon Jima Morrissona je v vseh letih ostal nedotaknjen in brez njega Vista Chino ne bi bil Vista Chino in Kyuss ne Kyuss! 

Peace odpira z Good Morning Wasteland, skeri introm iz  puščave, kjer zdaj leži okostje pionirjev stoner rocka Kyuss, v njihove zlate čase pa nas vrže šus prvega singla Dargona Dragona, pravi desert desert sessionov, ki kot da se je pacal v bunkerju polnih dvajset let. V stonerskem neurju klopotače same zbežijo z Garciinega dvorišča. Blacksabbathovsko nizek vokal in nasploh vzdušje dooma dominirata v visoko oktanskih in s psihadelijo prežetih Planets 1 & 2. Po naslovih sodeč sta skupaj s hardrockersko Adara, eno izmed najsvetlejših zvezd, nadaljevanje Kyuss obsesije z odisejadami na asteroidih po vesolju. Le dobro minuto dolg Mas Vino ima vse pogoje, da ga na koncertu razvlečejo v desetminutni jam session, uvaja pa odlični krautrockersko dronerski Dark and Lovely z back vokali, ki odmevajo po meglenem močvirju. A to ni vse. Umazan zvok, kot pritiče stari šoli stoner rocka, doseže svoj gran finale in epski zapis v zadnjem, 13 minutnem dvojnem komadu Acidize … The Gambling Moose s fantastičnimi kitarskimi deli, ki bi lahko trajal večno. Leta letijo na psihadelični avtocesti, a Peace je že zdaj brezčasen album retro zvoka z umazanimi distorziranimi robovi.