Vlaknasta: Incestna melanholija
Botanic Records, 2020
Kaj bi sploh lahko bila incestna melanholija? Antropologi se strinjajo, da je incestna prepoved v večji ali manjši meri univerzalna vsem ljudstvom in civilizacijam, hkrati pa to pomeni, da je incest del vsake družbe. To naredi incestno melanholijo za eno izmed najbolj marginalnih občutij človeškega bitja. Vsekakor drži, da kdor vstopi v konsangvino seksualno razmerje, ki je vedno moralno zavržno, za to od drugih ne prejme sočutja, ampak samo očitajoče obsojanje. Za posredovanje tako negativnih izkustev pa poznamo le izrazoslovje najtežjih izmed metalskih godb.
Na srečo imamo na razpolago avantgardni blackmetalski projekt, prav primeren za ta namen. Za imenom Vlaknasta stoji Marko Karlovčec, polihistor slovenskega glasbenega podtalja, čigar ideje segajo prek meja black metala tudi v kitarsko improvizacijo in jazz. Vlaknasta je načeloma solo projekt, od albuma Imolacija / Popis Subteraneinovalk dalje pa Karlovčec na izdajah sodeluje z Nino Dragičević, ki tudi na tem albumu prispeva vokal v obliki govorjene besede. Karlovčec projekt Vlaknasta drži vztrajno pokonci že 6 let, kar je za avantgardni projekt že tako ali tako razmeroma velik uspeh, Incestna melanholija pa je njegova osma izdaja.
Album je izšel v poslednjih izdihljajih leta 2020, natančneje v predbožičnem času, ko smo bili zaprti doma v najtemnejšem obdobju lockdowna. Znano je, da je v tem času prišlo do porasta družinskega spolnega nasilja znotraj gospodinjstev. Za nekatere ljudi se je zgodil obrat, po katerem lasten dom ni bil kraj varnosti, temveč, prav nasprotno, kraj nevarnosti. A ne bi bilo prav, če bi pričujočo izdajo dojemali kot kroniko spolnih zlorab v karanteni. Občutja, o katerih govori Incestna melanholija, so brezčasna – oziroma so stara toliko kot sama civilizacija. Tudi prejšnja dela Vlaknaste niso navdiha črpala iz aktualnih družbenih dogajanj, ampak so se mudila pri eksistencialnih vprašanjih bivanja nasploh, zato možnost tovrstne interpretacije albuma a priori zavračamo.
Če smo bili na preteklih izdajah Vlaknaste vajeni rudimenta distorzija – bobni – vokal, je Incestna melanholija po svojem zvenu bolj prostrana, k čemur prispeva uporaba sintesajzerja. Album ne grozi s klavstrofobično ozkimi aranžmaji; bolj gre za odprtost in negotovost. Se bo v naslednjem trenutku pojavil nov riff v devetčetrtinskem taktovskem načinu, dolga sekcija megle kitarskega feedbacka? Čistina z nedistorzirano kitaro, vertigo prostojazzovskih ritmov? Kontrapunkt dveh nekompatibilnih vokalov Karlovčeca in Dragičević, pri katerem eden prekriva razločnost drugega? Mogoče kar sam Slenderman? Dejstvo ostaja, da je tri komade, ki se raztegujejo na skoraj 40 minut dolg album, treba poslušati brez pričakovanj ali upanja na kakršnokoli strukturo, v katero bi se med poslušanjem lahko mentalno zasidrali, kar je očitno še zlasti v primerjavi s predhodno ploščo Alejandra I.
Kljub svoji progresivni in neenakomerni naravi pa po drugi strani Incestna melanholija priskrbi tudi udarne in izvirne riffovske sekcije, pri katerih nam privošči tisto malo ponavljanja, da lahko ob njih headbangamo, vsaj do najbližje spremembe tempa. Te zmotijo potek lagodnega poslušanja, a to ni slaba stvar – glede na tematiko bi bilo neustrezno, če ga ne bi. Fragmentarna narava kompozicij tako daje vtis nepopolnega spominjanja, prepredenega z luknjami potlačenih spominov. »Skozi lom svetlobe – spomin nanj in ne privolitev,« svečano pove Dragičević v kompoziciji K roži, temu pa sledi najbolj nemiren del albuma: počasni disonantni arpeggii, ki nemarno resonirajo z opno kitarskega ojačevalca, s tem pa celotni prostor snemalnega studia spremenijo v zvočilo, ki v misli prikliče podobo nekakšne vlažne, slabo osvetljene kleti. Album tako deluje kot organska celota, v kateri noben del tematsko ne izstopa.
Grgrajoč demonični vokal Karlovčeca skuša pripovedovati zgodbo, a ostaja nerazločen in nerazumljiv, tako kot sleherniki ne razumemo, kaj pomeni občutiti incestno melanholijo, temveč v njej vidimo le motene živalske gone in perverzijo. Zdi se, da je posredna sporočilnost tematsko vezana na album, in to subtilno, zato pa lahko rečemo tudi: spretno. Tudi naslov tretje skladbe, “May all be dead.”, je napisan kot citat – mogoče zato, ker je misel, ki jo izraža, preveč kruta, da ne bi bila povnanjena na nekega referenčnega subjekta izjavljanja.
V zadnjih minutah se album konča z neskončnim – dobesedno – spustom v globine, od koder se je morala Vlaknasta vzeti. Prek zvočne iluzije Shepardovega tona namreč ustvari vtis, da vsakemu novemu tonu sledi še nižji, tako da se nam zdi, da smo priča stalnemu gibanju navzdol – ki pa se, če poslušamo pozorneje, dejansko nikamor ne premakne. A Karlovčec zatem izvede še poslednjo ukano: iluzijo skorajda neopazno prekine in melodije zračnatih sintov začne spet dvigovati, da nas tako izvržejo iz votlin tartarskega podzemlja nazaj pred zvočnike. Popotovanje Incestne melanholije je grdo in neprijetno, v tem pa je ravno toliko človeško kot protičloveško. Marko Karlovčec pa z novim albumom Vlaknaste niti malo ne popušča, pač pa ostaja v vrhu domačega black metala in verjetno tudi širše.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj