Vollmaier: Kind of Laibach

Nika Records, 2020

Letošnji ljubljanski Jazz festival bo nekaj, no, v vsakem primeru, posebnega! Seveda so okoliščine po velikanovih korakih virusa čez človeške pehote izzvale nestandardne rešitve in programska ekipa Festivala se je že zgodaj zakopala v koncipiranje alternativne izvedbe ter kljub kontinuirani nejasnosti v zvezi s pogoji organizacije dogodka celo zmerno optimistično zastavila cilje, ki jih bo v tem tednu tudi izpeljala in torej postavila to, čemur morda kdo nekoliko cinično reče nadomestek ključnega rednega ljubljanskega dogodka v juniju, na tem mestu pa bomo tudi prostor Tolpe bumov uzurpirali za vzklik odobravanja organizacijski pobudi, ki si je v izrednih okoliščinah morda zamislila celo potencialen inovativen model dogodka, hkrati pogumen in zmeren, zadržan in plemenit … morda celo plemenito konservativen, v tistem določenem pozitivnem smislu, morda pa o teh okoliščinah še kaj razpredemo kaj kmalu tudi na kakem drugem mestu.

Letošnji festival v Ljubljani bo poleg izredne koncepcije videokoncertov izvajalcev iz tujine gostil predvsem vrsto nastopov domačih glasbenikov v živo, med njimi tudi koncertni dogodek s pianistom Sašom Vollmeierjem, ki se bo, če prav razumemo, zgodil nekako dvotirno, tako s premiernim predvajanjem predhodno nastalega posnetka živega nastopa kot z nastopom v živo izza klavirja v Cankarjevem domu.

Vollmeier bo v sklopu festivala predstavil projekt A Kind of Laibach, ki ga je zaigral denimo tudi že na koncertu lani septembra na festivalu Jazz Ravne in ki bo v petek izšel tudi kot studijski izdelek, plošča torej. Vollmeier je akademski glasbenik, pianist, klaviaturist, skladatelj, aranžer in pedagog, ki pod lastnim imenom samostojno v preteklosti ni izdal prgišča glasbe, temveč je bil v tem kontekstu bolj prisoten kot član zasedb, aranžer, studijski glasbenik in komponist. V tej vlogi je njegovo delo očitno v kar največji meri zaznamovalo sodelovanje s kolektivom Laibach – kar v večini od naštetih vlog – in tudi plošča pred nami predstavlja nekakšen testament Sašovemu življenjskemu dejstvu in rednemu profesionalnemu ter konceptualnemu izzivu.

Plošča A Kind of Laibach torej predstavlja solistično klavirsko delo, ki kombinira motive izbranih Laibachovih skladb, Sašovo lastno samostojno avtorsko delo in improvizacije. Morda gre že v naslovu plošče - poleg reference na veliko delo in prelomen dosežek Milesa Davisa - iskati nekatere ključne konceptualne nastavke, tudi še preden se dotaknemo redneje izpostavljene funkcije samega inštrumenta v odnosu do zunanje dediščine Laibachove glasbe. Morda bi bilo denimo smiselno razmisliti o dvojnosti, ki bi jo lahko ujeli v izmišljeno parafrazo naslova z A Kind of Vollmeier, dvojnostjo, ki poleg Laibacha v mrtvo in kanonizirano ulovi tudi avtorja samega. Laibach je mašina, klavir je nekaj, kar »ni res«, avtor je klinično neoseben, ko kriči in tematizira nekaj, kar ključno cilja na osebno raven. Klavir je zunanje sredstvo, sam zase nima neke funkcije in v glasbi na plošči A Kind of Laibach predstavlja predvsem prostor možnosti, potencialnosti in omejitev. Figura, glas ali krik te glasbe pa nastopi predvsem v izvedbi, ki je morda v prvi vrsti ključno tehnično zaznamovana, tako v odnosu do avtorskega dela kot v relaciji samega izvajalca kot tehničnega glasbenika v svoji obrti. Verjetno nepotrebna pa je v svoji nujnosti tista prispodoba plošče, ki cilja na odnos med popularnim kanonom zasedbe Laibach in klasično glasbo vsebine projekta A Kind of Laibach. Nujna je, seveda, ker monolit v ozadju vselej naslavlja, vendar nepotrebna, ker predvsem citira umetno razliko, nič manj, pa tudi nič več. 

V domiselni, izredno dodelani, skladni igri kompozicijskih figur in izvrstnega pianizma smo na plošči deležni popolne tehnične interpretacije, ki najbolje deluje, ko v vrhunski izvedbi dejasnko uspe vrlo pritisniti ob prve meje, meje zmožnosti tehničnega glasbenika, čeprav ne toliko tudi ob meje glasbila, ki vsebuje še tiste druge meje, omenjene v promocijskem besedilu ob izdaji. Morda bi morali reči meje, na katerih zvok prehaja v zven. V repeticiji, ki je eno od pomembnih kompozicijskih orodji na plošči, uspe Vollmeier izraziti predvsem spekter med a kind of, čutno in osebno interpretacijo skladb, ter zrcaljenjem metafore industrije v delu Laibacha. A čeprav je to klavirsko delo vsekakor izraz izredne vrline glasbenika, skladatelja, aranžerja in improvizatorja, kar se zrcali v kar preštevilnih karakteristikah plošče, je nekakšna okamenjena sakralna estetika kot potencialni poskus te glasbe, morda neizvršena v popolnosti in na koncu - v tolmačenjih tukajšnjega recenzenta - ne preseže odsotnosti funkcije v ideji sami.  

Vollmeier bo jutri ob ob 20. uri v sklopu Jazz festivala Ljubjana nastopil v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.