Vomitory: All Heads Are Gonna Roll

Metal Blade, 2023

Kadar slišimo besedno zvezo švedski oldskul death metal, pomislimo na štiri zasedbe: Entombed, Grave, Unleashed in Dismember. Če rečemo švedski melodični death metal, pomislimo na At The Gates in Amon Amarth. A že v začetku devetdesetih let je obstajala vmesna smer, ki se je močno naslanjala na ameriško, predvsem floridsko in vzhodnoobalno death metal šolo. To smer že od samega začetka utelešajo Aeon, Spawn of Possession in predvsem Vomitory.

Od zadnjih treh omenjenih zasedb so se kljub vmesni pavzi, ki je trajala dobro desetletje, na sceni obdržali vsega skupaj dobrih trideset let zgolj Vomitory, katerih vrnitveni album All Heads Are Gonna Roll predstavljamo v današnji Tolpi bumov. V smislu glasbe Vomitory v svetu ekstremne glasbe ne predstavljajo presežka, a so kljub temu dokaz, da lahko zvenite umazano, pôjete o prežvečenih, predvsem vojaških temah in temah iz grozljivk, in še vedno pristanete in ostanete na eni največjih metalskih založb na svetu, Metal Blade. Prav tako pa so Vomitory dokaz, da se lahko tako po odrski kot tudi studijski pavzi vrnete, odpičite par koncertov in posnamete album, pa spet spadate v vrhunski cvetober death metal scene – svetovne, ne samo švedske.

Glasba / DJ Grafiti

Swedish Death Metal

Od Nihilist do In Flames

Ivan Cepanec

 / 27. 6. 2015

Danes boste torej poslušali album, ki ni presežek, a je vseeno prekleto dober. Je namreč energičen, razgiban in poln udarnih pesmi. Združuje death metal stare šole z ravno pravo dozo melodičnosti, ponuja paleto razgibanih, a ne prenasičenih bobnarskih ritmov, na ravno prava mesta doda ščepec d-beata. Včasih se poda tudi v izjemno počasne vode, vse skupaj pa okrona z navidez enoličnim, a za tako glasbo več kot ustreznim krulečim vokalom. Vomitory so death metal in pika. Zvesti zvoku, ki združuje švedsko melodiko in ameriško tehnično agresivnost, so se v treh desetletjih spreminjali le malo, pa še takrat so bile spremembe vidne zgolj v odtenkih, rezultat pa so bile vedno dobre, čeprav včasih že generične death metal plošče.

All Heads Are Gonna Roll je torej album, ki je v prvi vrsti dokaz, da je bend, ki ga še vedno tvorijo bobnar Tobias Gustavsson in njegov brat, kitarist Urban Gustavsson, pevec in basist Erik Rundqvist ter solo kitarist Peter Östlund, res potreboval premor, da se je lahko vrnil s svežim in tudi osveženo delujočim glasbenim materialom. Album namreč od začetka do konca ponuja vtis na novo najdene energije, ki je ni bilo opaziti pred dobrimi desetimi leti, ko se je bend odločil začasno upokojiti. Poleg te energije se čuti svojevrstna lakota po odrskih nastopih – pesmi na novem albumu so ustvarjene z namenom, da se jih igra v živo, in brez težav lahko trdimo, da bodo prav lepo zapolnile repertoarje bodočih koncertov in bodo sčasoma prav tako postale železne klasike. Album ponuja pesmi, ob katerih poslušanju v živo sploh ne bi pogrešali starih komadov.

Kot vedno Vomitory tudi na novem albumu ponujajo razgibanost, ki je ključna, da poslušanje s časom ne postane izkušnja, ob kateri komaj čakamo, da bo albuma konec. Ne – All Heads Are Gonna Roll tako navduši, da si ga z veseljem rolaš na repeat, komadi, ki so verjetno pripravljeni po konceptu »če lahko ob prvem igranju rifov ob njih headbangamo, potem je komad dober«, pa ostajajo v duši kot vedno prijeten spomin in vsakič nova poslušalska izkušnja.

Seveda pa bi lagali, če bi trdili, da je All Heads Are Gonna Roll album, ki predstavlja presežek v današnji death metal sceni. Bendu gre pač na roko to, da so bili eni prvih Švedov, ki so uspešno združevali ameriško in evropsko šolo death metala in pri tem v ravno pravem času pritegnili pozornost velike založbe, kot je Metal Blade, pri kateri domujejo že praktično tri desetletja. Danes seveda obstaja cel kup death metal bendov, ki bi Vomitory pojedli za zajtrk, a jih v poplavi vsega komajda opazimo. A táko je življenje, tudi v ekstremni glasbi. Novemu albumu boste morda očitali monoton vokal, predvidljive strukture, navsezadnje pa je tudi dolžina štiridesetih minut lahko za tak album vsaj kakšnih deset minut preveč. Vsemu navkljub pa bodo plusi vedno prevagali nad minusi, tako da se boste zalotili, kako z bolečimi vratnimi mišicami in piksno pirčka v roki uničujete glasilke in sosedom grenite življenje.