Voodoo Mule: Voodoo Zoo

Samozaložba / Slušaj najglasnije!, 2013

V današnji Tolpi Bumov predstavljamo dolgometražni prvenec Voodoo Zoo ljubljanskih Voodoo Mule, ki je v samozaložbi izšel meseca maja tekočega leta 2013. Napovedan je tudi izid istega albuma za zagrebško neodvisno založbo Slušaj najglasnije!, ki je od ustanovitve leta 1988 pod okrilje vzela mnoga, v času izida še ne tako sloveča glasbena imena, kot so: Majke, Satan Panonski, Bambi Molesters, Diplomatz aka Damir Avdić in Overflow. Voodoo Mule se s prvencem Voodoo Zoo v sodelovanju s hrvaško založbo pridružujejo pesniku in kantavtorju Mateju Kranjcu ter vsestranskemu glasbeniku Aleksandru Cepušu in rokenrol cirkusu skupine Crazed Farmers. Slednji so pri Slušaj najglasnije! lansko leto izdali četrti album  z naslovom 414, kar predstavlja številko vadbenega prostora na Kersnikovi 4, kjer je nastajal tudi material za album Voodoo Zoo in pred tem, od osemdesetih let sem, še marsikatera neodvisna muzika.

Pri prvencu Voodoo Zoo gre v osnovi za digitalni izid, ki so ga Hippo, Iguana in Jagnje že pred časom dodobra razpršili po medmrežju. Prvi odzivi so že tu in ti se ujemajo v pozitivni oceni albuma. Tudi tisti, ki jih zmoti skrajno preprosta grafična oprema naslovnice, ne morejo mimo dejstva, da gre za material vreden poslušanja. Naslovnica je namreč zgolj odtis preproste otroške risbe treh živalsko-človeških figur z imenom benda, naslovom albuma ter naslovi skladb. Prvenec Voodoo Zoo v samozaložbi zasedbe Voodoo Mule je tako okleščen standardnih norm, kako grafično predstaviti album in privabiti k poslušanju.

Dobrih štirideset minut je razdeljenih v sedem skladb, ki se tekoče pretakajo ena v drugo. V uvodno skladbo Honeyland nas pospremi solo kitarski vložek - do skrajnosti elektrificiran in ojačan zvok v igri izpod prstov kitarista in visoko napetostnega dialoga med samo kitaro in ojačevalcem. Tako kitara grmi, cvili in se vali skupaj z ritem sekcijo skozi celoten album. Preprosta ritmična repeticija, v katero vdirajo kitarski vložki, in vokal delujeta hipnotično, daljši prehodi razburkajo mantro in prinesejo dinamiko psihadeličnega izkustva. Muzika Voodoo Mule ima korenine v psihadeličnem blues rocku konca šestdesetih let, ki ga je zaznamoval Jimi Hendrix s svojo levoročno preparirano električno kitaro. Sedemdeseta so prinesla hard rock Deep Purple in proto heavy metal Black Sabbath, ki je na svojstven način nadaljeval izročilo šestdesetih. Osemdeseta so takšno glasbeno izkušnjo nadaljevala z bendi, na katere je močno vplival punk rock, kot sta na primer Amebix in Black Flag. Slednjim se Voodoo Mule stilsko približajo v četrti skladbi Jizz Da Bizz. Konec osemdesetih in devetdeseta pa prinesejo prve zasedbe, ki so se zbirale okrog seattleske založbe Sub Pop. Pionirji med njimi, Green River in Mudhoney, so spajali neobrušene rockovske izkušnje preteklih desetletij in jih brezkompromisno predstavili javnosti. Nadaljevanje devetdesetih prinese bende, kot so Kyuss, Fu Manchu in Queens of the Stone Age, ki ponovno ponesejo težko psihadelično bluesrockovsko izkušnjo med množice in v soj medijske prepoznavnosti. Zgodovinsko mapiranje navedenih glasbenih vplivov je lahko v slovenskem prostoru v zadnjem desetletju primerljivo z delovanjem zasedb Pussyfinger, Manul, Brocken Lock, Carnaval in Grrizli Madams in seveda tudi Voodoo Mule.

In kaj pravzaprav zares krasi prvenec Voodoo Zoo power tria Voodoo Mule? Predvsem sta to zgradba in dinamika celotnega albuma. Celovitost izdelka poudarja tekoče prehajanje iz skladbe v skladbo, ki se razlikujejo v hitrosti, intenzivnosti in kvaliteti zvoka. Nižja uglasitev daje občutek teže mase zvoka, ki jo uspešno razbijajo sonični kitarski izleti in prekopicevanje pasaž. Vokal je prilepljen v zgornji tonski obseg kitarskega hrupa in deluje kot še en inštrument. Z lastno, jasno in jezno izraznostjo ne pušča dvoma o ljudskem izvoru temačnega grmenja, hreščanja, piska in drugih izbruhov zvoka na meji poslušljivega ali tudi čez. V celoti album deluje kot zvočna kulisa, ki dokumentira razvoj in skrita občutja v nastajanju posameznih artikuliranih delov oziroma skladb. Ja, album Voodoo Zoo se posluša kot celota v iskanju artikuliranega. Za nameček nam Voodoo Mule v osemnajstminutni skladbi Church Snake ponudijo vtkane arhivske posnetke iz vadbenega prostora. Na tem mestu se lahko prepričamo, da se  zvočna podoba benda v prostoru za vadbo kaj prida ne razlikuje od studijske, ki ji bomo imeli priložnost prisluhniti v nadaljevanju.   
Album lahko imenujemo tudi eksperimentalen, vsekakor pa pristen in surov posnetek delovanja tria v sodelovanju z Rokom Zalokarjem, ki je poskrbel za primerno in navdihujočo tehnično podporo. Zadnja skladba Ripoff nima zaključka. Pomenljivo išče začetek.

Prvenec Voodoo Zoo tria Voodoo Mule si lahko pretočite s portala bandcamp. Tudi zastonj. A vendar ne pozabite, da gre za dragoceno izkušnjo, ki jo lahko nagradite z donacijo po vaši zmožnosti in pripomorete, da bend deluje še naprej.

http://voodoomule666.bandcamp.com/