VR SEX: Rough Dimension

Dais Records, 2022

 

Popisovalec skaliforniziranih src, domačin Los Angelesa, glasbenik Andrew Clinco je po nekaj letih glasbovanja, turnej in lanskem EP-ju zbral in znova izdal muziko na novem, malo več kot pol ure dolgem albumu. Osrednji lik njegovega ustvarjanja, s katerim predaja svojo glasbo poslušalcem, je persona Deb Demure, protagonist dvojca, sprva pa solo projekta Drab Majesty, ki smo mu lahko pred tremi leti prisluhnili tudi v ljubljanskem klubu Gromka. Druga persona, jasneje vzpostavljena leta 2018 s projektom VR Sex, pa je lik z anagramom Noel Skum, sarkastični kritik, hkrati pa ljubljenec in ljubimec losangeleških ulic, ki je pri Dais Records nedavno izdal svojo drugo studijsko ploščo, Rough Dimension.

Andrew Clinco, študiran kipar, idejni vodja in snovalec tako zvočne kot tudi vizualne podobe obeh projektov, Drab Majesty in stranskega VR Sex, je glasbeno kariero začel pred desetimi leti kot bobnar zasedbe Marriages skupaj z vokalistko, kitaristko in umetnico Emmo Ruth Rundle. Odraščal je v glasbeni družini, njegov oče, jazzovski kitarist, ga je obkrožil s kitarami in mu eno tudi podaril. A Clinca so sprva bolj navdihovali angleška elektronska scena in tamkajšnji projekti Autechre, Aphex Twin in Boards of Canada, na njegovem gramofonu pa še vedno vztrajajo tudi ambientalne muzike, kot je denimo glasba Steva Roacha. Po drugi strani je odraščal v stalno zadimljeni družbi MTV-ja 90. let in se navduševal nad grunge bendi, Nirvano, Soundgarden, Stone Temple Pilots in The Smashing Pumpkins. Do danes je ena njegovih najljubših plošč živa izvedba glasbe Jimija Hendrixa, plošča Band of Gypsys, ki ga je tudi pritegnila k učenju bobnov, najljubšo celovito diskografijo pa mu predstavlja muzika britanske zasedbe Wire.

Glasbenik se denimo še nikoli ni lotil jazzovsko osnovane glasbe, kot pravi, za to nima dovolj tehnične podlage. Se pa njegovo raznovrstno glasbeno ozadje izrazi v obeh omenjenih personah, še posebej pa je zanimiva mešanica rocka in elektronike, razvidna prav iz glasbe projekta VR Sex. Elektronika mu je zlezla pod kožo zaradi nekoliko odtujenega, kot pravi sam, nezemeljskega prizvoka, ambiental mu nudi občutek mirnosti, odmik in reprezentacijo delovanja narave, medtem ko je kitara zanj sredstvo za tenkočutno podajanje melanholične zasanjanosti v glasbi Drab Majesty. VR Sex nasprotno uteleša surovejšo izpovedno plat, zato sta njegovo igranje kitare in tudi priprava ritmičnega, tolkalskega dela glasbe v primeru tega projekta veliko bolj enostavna in drzna. Ker rad pretirano preureja svoje komade in se spušča v njihove detajle, je VR Sex zanj projekt, pri katerem to plat namenoma skuša zamejiti. Kitare so bolj distorzirane, temeljijo na nekaj tonih z manj nežnega drobljanja, ki ga v Drab Majesty tako senzibilno podaja.

Premišljevanje kalifornizacije, ameriškega sna in obenem sprejemanje tega dvoreznega položaja, iz katerega Andrew Clinco izhaja kot prebivalec ulic Los Angelesa, sta predvsem vsebinsko v glasbo VR Sex vključena na podoben način kot denimo ideje Marylina Mansona v 90. letih, a z bistveno razliko. Osrednja persona projekta VR Sex, lik Noela Skuma, je še vedno, a vendarle manj destruktivno vkleščen v holivudski prototip razvratne in v nekem trenutku uničene glasbene zvezde in tistih, ki v želji in na poti do dosega tega priljubljenega ameriškega statusa propadejo. Kolikor mu je blizu, je uspel, vsaj zaenkrat, do tega vzpostaviti varno distanco. Samodestrukcija je tako le tema njegove muzike, v vsakdanjem, nepersonificiranem življenju pa denimo, gotovo tudi v ironičnem smislu, poziva ljudi, naj vsaj tri ure pred spanjem ne zijajo v modro svetlobo.

Clinco ima navado, da se za dokončanje in konstrukcijo glasbe svojih projektov za nekaj tednov preseli na drug kontinent, v Evropo, kot bi iskal še objektivnejšo distanco. Karakter Noel Skum namreč je del nočnega Los Angelesa. Glasba VR Sex to uteleša. Kot Skum pripoveduje v besedilih, so uničevalne ameriške sanje za mnoge nemalokrat kratkotrajne, zanje se posamezniki raztezajo in grebejo preko svoje človečnosti, nato pa se skupaj s svojimi sanjami »stečejo v greznico«. Na prvencu Human Traffic Jam iz leta 2019 je ta mrki pogled veliko bolj učinkovito zajet tudi v zvoku, ne zgolj v tekstih, medtem ko je na novi plošči slišati več sočustvovanja, tudi presenetljivo pozitivnejšega vajba. Zdi se, da se glasbeniku na novi plošči v zvočnem smislu izmakne nekaj več kritičnega podtona. Komadi so bolj topli, celota ne zveni tako tuje in hladno kot na prvencu.

Prvi EP iz leta 2019 je temeljil na sint in dream popu ter new wavu, v nadaljevanju je glasbenik vnašal tudi nekaj shoegaza. Na dolgometražnem debiju je počasi in temeljito razgradil in vkomponiral več elektronike, tudi ambienalne elemente, hkrati uspel to združiti s hrupnimi kitarami in ustvaril manj melanholično celoto z več ostrine, slične tisti, ki jo proizvaja nojzersko obarvana glasba Luisa Vasqueza iz projekta The Soft Moon. Podobno kot pred tremi leti pa gre vendarle tudi tokrat za zmes nekaj sanjavih in surovih postpankovskih in deathrockovskih drvečih kitar, ki jih z užitkom srkamo s prvenca Human Traffic Jam.

Novi plati zmanjka omenjene ostrine, drznosti, predvsem pa ji zmanjka eksperimentiranja, kot je bila denimo obdelava izvlečkov s kasete za samopomoč na prvencu. S tretjim komadom na novi plošči glasbenik sicer zelo zelo na kratko navrže nojzerski intermezzo, ki pa nima nekega bistvenega namena. Ne sledi mu namreč kak preobrat, kot je to v navadi pri takšnih zvočnih prelomih, vstavljenih med sicer med seboj slične komade z vzpostavljeno kontinuiteto oziroma uravnoteženostjo. Je pa res, da vzpostavitev zvočne pregrade, ki ji sledi prelom, morda ni bila avtorjevo vodilo pri razporeditvi komadov v celoto. Definitivno pa vzbudi pozornost in spomni na kratek nojzerski intermezzo s prvenca, ki je podobno postavljen na tretje mesto, a kot prehod veliko bolje funkcionira, ko se zlije v bendov ikonični, brez dvoma najboljši komad iz dosedanjega opusa benda VR Sex, v skladbo Sacred Limousine.

Plošča Rough Dimension zveni manj umazano, perverzije več ne kukajo izza zaves v limuzinah, fascinacija z in obenem kritika pornografije in kratkoživosti, ki jo slednja poraja, sta potihnili. Ironijo in nastopaštvo je nadomestila resnejša podoba brez pretiranih zvočnih poigravanj in vsebinske žgečkljivosti. Še posebej v prvem delu plošče je podana tudi skozi kakšne dokaj nenavadne sintetizatorske pank rock momente, vokalno monotonost Noela Skuma pa na nekaterih komadih znova predira vokal enega od dveh sočlanov izvedbenega tria VR Sex. Prezentnejši je death rock vajb, bolj slišen vpliv denimo zasedbe The Sisters of Mercy, pravi plesni moment v stilu Boy Harsher pa obstoji zgolj v komadu ali dveh, medtem ko je bil debi v velikem delu zelo plesno nastrojen. Kljub vsemu album Rough Dimension kot celota dobro izpade, drvi podobno kot prvenec, a je bolj dostopen, tako da bo sedel manj zamejeni publiki, čeprav še vedno poslušalcem z bolj definiranim okusom, ki bodo lahko glasbo vsrkali tudi brez pretiranega poglabljanja v očem tokrat manj razprto žrelo razkrajajoče se narative losangeleških ulic.