VRIL: Portal
Delsin, 2015
"One day VRIL sat down in his station and suddenly a Portal opened. Thru a kind of timehole infinitive moments passed by. Luckily he was able to capture a few of those to share with us. The Portal closed. Nothing was left, no questions.. Only this LP."
S petkom v Tolpi bumov spet techno, tokrat Vrilov techno, techno producenta, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot eden bolj zanimivih obrazov klubskega podzemlja in klubske kvalitete, producenta, ki se je izkazal kot izredno prilagodljiv in širok, producenta ki vsakič znova prestavlja meje svoje zvočne identitete, tistega, po čemer ga, kot v tančico skrivnosti zavito figuro, sploh poznamo.
Vril je morda najzaslužnejši za lansko vrvenje okoli razvejane založniške izpostave Giegling, ene tistih, ki v danem trenutku najspretneje navigirajo po „pogorišču“ robne plesne muzike, relativno meglenem terenu, ki je ostalo za pregretim momentom leta 2013, ko je krajine diskografske proto-klubske elektronike dominirala špura brenčečega zvoka založbe L.I.E.S. ter stilskih sopotnic. Lani je Vril za Giegling oziroma njihovo „hčerinsko“ varianto Forum izdal izjemno dobro sprejet album Torus, soparno, želatinasto ekspedicijo v svetove dinamičnega, relativno svetlega techna. Njegovi trije zgodnejši Giegling EP-ji so že z letom 2010 začeli zarisovati pot alternative distorziji in bombastu lower-fi elektronike. S temi izdajami je Nemec ekstrapoliral svoj gon ob spektru klasičnega Basic Channel in Chain Reaction dub techna, znotraj katerega pa na srečo ni iskal prostora varnosti v odmevu, temveč je dana izrazna orodja uporabljal za osnovne rekonfiguracije ritmičnih variacij ter razmerij znotraj miksa.
Njegov nov dolgometražec za amsterdamsko inštitucijo Delsin stopa spet tretjo pot, najbolje anticipirano skozi lanski (seveda prav Delsin) EP Vortekz. Na Portal se Vril zopet podaja na pot albumskega techna, a tokrat drugačno pot, kot si jo je utiral Torus in glede na skoraj ortodoksne zastavke tudi drugačno pot, kot jo lahko sledimo skozi nekatere močnejše techno dolgometražce lanskega leta, denimo Submit X producenta Gesloten Cirkel ali Linear S Decoded tiste težko izgorovljive švedske duo entitete. Osnovna razlika tiči nekje v albumskosti, v vprašanju, kako naj sploh bo sestavljen techno album(?). Kje naj se torej loti paradoksa diskografske predstavitve v bazi klubsko-funkcionalno motivirane muzike. V tem smislu Vril predvsem poudarja specifike njenih elementarnih gradnikov, kot bi skoraj deklerativno razstavljal zgolj nujno potrebne momente. Zgolj čvrst, po dizajnu neusahljiv vir statičnega linearnega teka, ki progresije in elemente koraka, obrata scene anticipira izključno skozi imanentno notranjo napetost, pravzaprav tisto funkcionalno – učinkovitost. Tak se denimo zdi skrajni uvod albuma, ki takoj udari z vso plasteno kratkometražno psihotropno repeticijo, a ji nameni nenavadno dolg “fade in“ skozi več metričnih enot preprostega stopnjevanja glasnosti do trenutka, ko je ritmičen, statičen loop pač uveden, na svojem mestu, prav nič „idle“, v pripravljenosti, ampak tam zunaj, v vsej polnosti, v vsem svojem udejanjenem potencialu. Potral ne nudi nikakršnih aranžiranih uvodov in razpletov, zgolj sijaj vzorca. In vsi premiki, ki se zgodijo znotraj posamičnih kosov, so trdno usidrani v bazo loopov, gradijo zgolj skozi nepredvidljive predvidljivosti techno matrice, torej njej lastnih minimalističnih metričnih tendenc, dubersko razmočenega odmevnega prostora ter nivojske učinkovitosti 4x4 ritmike..
Največje prednosti plošče Portal gre torej iskati v teh bazičnih nastavkih, vendar uzrtih skozi prizmo albumskega poslušanja. Težko bi bilo recimo razločevati izstopajoče reze od polnila, čeprav nas osebne preference morda vežejo bodisi na tako ali pa drugače sestavljene sekvence. Vsak track s plošče je izjemno učinkovit, pa naj uporablja že po naravi hipnotične nesinhrone vzporedne linije ali metrično veliko bolj jasen moment. Komadi tudi utrpijo nekaj škode, ko jih izvzamemo iz konteksta plošče. Ne izgubijo žara, patine, pač pa trpijo izgubo konteksta, ki jih sicer nakopiči v tako sublimno celostno albumsko delo. Čeprav je nekaj trackov tukaj kot ulitih berlinskih „big room bangerjev“, se plošča izogne temačnemu, industrial karakterju, ki bi ga lahko pričakovali. Nekako je bolj digitalno produkcijsko celovita, kot pa analogno opečno sestavljena, seveda pa je to le poslušalski vtis in ne izvedensko preučevanje metode dela.
Za zaključek pa še prispodoba, ki z „outsiderskimi“ referencami morda ne pristoji tako nekonfliktni, izrecni, iskreni plošči, kot je Vrilov Portal, vendar jo bomo tukaj kljub vsemu vpeljali, predvsem zavoljo določene klime na trgu diskografske klubske elektronike. V letošnjem januarju smo na valovih Radia Študent že predstavili tudi Objekta, berlinskega producenta veliko bolj tangentnih techno vektorjev. Objekt se na nekem mestu izjavi skozi pozo nekoga, ki je vedno želel ustvariti predvsem pravi klubski rez, „banger“, in vendar mu to nekako ne uspe, zato se obrne drugače in začne klubsko glasbo gledati z neke kakršnekoliže zunanje perspektive. Vril z albumom Portal naredi tisto, kar bi si želel Actress, če bi ta sam sebe dojemal v podobnem odklonu, kot v danem primeru Objekt.
Prikaži Komentarje
Komentiraj