WADADA LEO SMITH: America's National Parks

Cuneiform Records, 2016

Golden Quartet Wadade Lea Smitha je od začetka stoletja nanizal več monumentalnih del in prešel različne formacije ter se tokrat posvetil posvetilu, ki ga povedno opiše naslov albuma America's National Parks. Smith se že celo življenje posveča svojemu sistemu skladanja in razumevanju improvizacije, ki pa kljub razburkani zgodovini na pričujočem posnetku izpade zelo dostopno, a hkrati veličastno v svoji zasnovi, ki je v veliki meri tudi precej minimalistična.

Kljub prevetritvam sorazmerno stalni zasebi Smitha na trobilih, Anthonyja Davisa na klaviaturah, Johna Lindberga na basu in Pheeroana akLaffa na tolkalih se tokrat pridruži še čelistka Ashley Walters. Ravno slednja naj bi skupini prispevala bolj komoren zven, morda še poudarjen zaradi zasnove kompozicij. Te pa že v svoji prvi zasnovi, v konceptu plošče, morda želijo bolj živahne konotacije, kot jih dejansko slišimo v glasbi.

 Leo Smith je 6 kosov oziroma šestdelno kompozicijo zasnoval kot študijo nacionalnih zakladov ZDA oziroma, po lastnih besedah, kot del širše serije posvetil svetlim platem Amerike, a se pri tem ni ognil interpretaciji in komentarju. Če Smith nekaterih od obravnavanih naravnih parkov niti ni obiskal, si jih je polovico, pogojno rečeno, za to priložnost izmislil. Pogojno, saj je njegov predlog, ki poleg naravnih bogastev vključuje še nekatere zgodovinske in kulturne zakladnice severnoameriške kulture, če že ne konflikten, pa vsaj zavestno manjšinski in temačen. Temačen na primer v polurnem kosu z naslovom Dark and Deep Dreams Flow the River, kjer slika reko Mississippi kot odlagališče pokončanih črnskih trupel, kot se slikovito izrazi Smith. Manjšinsko v kulturnem pomenu, ko otvoritveni kos plošče naslovi kar z imenom mesta New Orleans, nacionalnega kulturnega parka.

Sicer pa je povezava pomena, ki se glasbi pritakne v obliki fotografij in opisnih naslovih, izvedbeno pa še v obliki videa, neintuitivna ali pa vsaj precej osebna. Prej omenjena temačnost na primer v dotični skladbi v ničemer ne odstopa od pretežno umirjene in počasi gradeče se muzike, ki se morebitnim očitnim dovtipom ogne tudi v neworleanškem začetku. Ta se po skupinskem uvodu kmalu razplete v repetitivno skladbo, ki z basovskim kroženjem in ozadnjim swingom ob klavirskem barvanju neverjetno močno spominja na nekatere kose tria The Necks. A čeprav si peterica za posamezne skladbe vzame veliko časa, sam potek ni monoton in tudi ne predvidljiv, muzika pa je za razliko od omenjenega tria … vseeno v enaki meri usmerjena v zven, improvizacijo in solistične igre, ki se v silovitosti nikoli ne dvignejo nad preostanek, kot tudi v skladanje, ki značaj posameznih skladb utegne kar občutno premetati.