WANDA & NOVA DEVIATOR: Pacification

Kamizdat, 2013

Za umetniškim imenom Wanda & Nova deViator se skrivata Maja Delak in Luka Prinčič, torej imeni, ki ne potrebujeta posebnega predstavljanja - ne posamično ne v paketu. Po večletni prisotnosti na sceni je dvojec končno povil album in prvorojenca poimenoval 'Pacification'. Ta je ugledal luč dneva pri njuni založbi z domiselnim imenom Kamizdat. Dobiti pa ga je mogoče v več oblikah, in sicer kot običajni CD, kot deluxe izdajo z USB-ključkom za petičneže ali kot spletni dolpoteg.

Prva kal pričujoče zadeve je vzniknila že leta 2009, končni izdelek pa je na nosilce zvoka ujet in dodelan glasbeni del večmedijskega performansa Zamrznjene podobe. Album 'Pacification' je sicer strogo žanrsko neulovljiv, vendar pa konkretno zakoreninjen v evropski, predvsem britanski zvočni tradiciji. Lahko bi dejali predvsem, da album poganja izjemno samozavestna drža, suverenost tako na ravni vsebine kot tudi na ravni vrline njenega podajanja. Najočitneje izstopajoča pozitivna karakteristika 'Pacification' je njegovo spretno prečenje meja med resnim umetniškim in divjim klubskim diskurzom, ne da bi kateri od njiju na ta račun izgubil svojo težo. Kot morda ne ravno na prvo uho ulovljive, temveč prej nekoliko skrite biserčke bi lahko izpostavili rahlo zakisani 'Emotionally Unemployed', v srce segajoči 'Princess' in meditativni 'Domina's Doll'.

Besedila na albumu so izključno v angleškem jeziku in se jih da na eni strani razumeti kot intimne izpovedi, razodevanja relacij med osebkom A in osebkom B, med moškim in žensko, med vodjo in sledilcem, med nadrejenim in podrejenim polom … Kar pa na drugi strani vodi tudi že v možnost razumevanja v smislu relacije med subjektom in družbo oziroma med posameznikom in širšimi tvorbami v obče, te pa lahko spet nadalje zaznavamo kot nekaj zunanjega, v kar je posameznik postavljen, ali pa kot sicer od zunaj izvirajoče vzorce, ki se zakoreninijo v posameznikovo notranjost. Gre za igro velikih, kdaj tudi artistično naphanih besed in besedne zveze, za uporniško držo samoosveščenega sodobnega jaza. Vendar pa nebesedna raven razpolaga še z nečim dodatnim - in to so občasni ekskurzi, ki se vsekakor izkažejo za zanimivejše kotičke albuma in dejansko prinašajo rujne značilnosti subtilne farse, ki segajo zagotovo onkraj sfere kritičnosti in jo igrivo nadgrajujejo.  

Na koncu pa se lahko še vprašamo, kaj je na letošnjem letu, da nas domači izvajalci kar naenkrat skorajda gostoposejano razveseljujejo s hvalevrednimi umotvori. Le tako naprej …