Wednesday: Twin Plagues

Orindal Records, 2021

It is Wednesday, my dudes. Mladi bend iz Ashevilla v Severni Karolini sestavljajo Karly Hartzman na vokalu in kitari, Jake Lenderman na solo kitari, Margo Schultz na bas kitari, Alan Miller na bobnih ter Xandy Chelmis na tako imenovani havajski kitari. Pred dvema tednoma so izdali svoj tretji, doslej najbolj shoegazerski, z mladostniškim vznemirjenjem odišavljeni album Twin Plagues.

Stvaritve na albumu so izid združitve težkega, grungeastega shoegaza s prvinami countryja v zmes, začuda imenovano country-gaze. Tak žanrski karambol sicer lahko izpade hiper-lynchevsko, kot pri dramatičnem Orvillu Pecku, ali pa nekako že slišano, s sklicevanjem na glasbo skupin, kot sta Mojave 3 in Holy Motors – a v tem primeru se skupina obema skrajnostma izogne. Še več, sploh ne kaže, da bi se temu kadarkoli nalašč izogibala, temveč na albumu neobremenjeno gradi svoj glasbeni karakter. Ta je v primerjavi s predhodnikom I Was Trying to Describe You to Someone bolj svojstven, saj se močneje zaveda svojih prednosti, namreč besedil in precej edinstvene uporabe slide kitare.

Kar onstran distorzije slišimo besedil, so ta sicer na prvo žogo hipstersko nesmiselna, a kljub temu je v njih nekakšna življenjska iskrica, ki jo skupina doseže s prekanjeno rabo določene strukturne prvine. Splošno gledano besedila orisujejo napetost med vtisi nekega zdolgočasenega vsakdana v predmestju in dogodki, ki to dolgočasje presekajo. Ta »dogodek v mestu Asheville« je lahko avtomobilska nesreča, zlom kosti na LSD-ju ali pa samo prizor iz risanke na teveju; njegova vloga v narativu pa je, da dejansko ne spremeni ničesar oziroma da je samo še eden v nizu enako nepomembnih. Takšno spoznavno izgorelost – oziroma neke vrste nezmožnost, da bi ob vsem, kar se že itak dogaja, sprotni dogodki vsakodnevnega življenja v nas lahko pustili kaj več kot bežen vtis – lahko pri sebi prepozna marsikdo med nami, Wednesday pa jo odlično naslovijo.

Poleg omenjene poetične iznajdljivosti glavna pesmopiska Karly Hartzman nosi še eno, še subtilnejšo značko opravljenega testa kompozicijske zrelosti. Gre za hkratno uporabo težke distorzije à la shoegaze in havajske kitare Xandyja Chelmisa, ki komadom pristavi skorajda countryjevski glissando oziroma ležerno podrsavanje po kitari, ki je opazno npr. v pesmih The Burned Down Dairy Queen, How Can You Live If You Can’t Love How Can You If You Do in Gary’s. Zvok slide kitare, ki kot da bi lebdela v breztežnosti, je sicer verjetno prvi proizvedel Daniel Lanois na Enojevem astronavtskem albumu Apollo: Soundtracks & Landscapes, a Wednesday so zanj našli povsem novo mesto, kamor očitno dobro spada: v vrzeli med prepletom čistih in distorziranih kitar ter pevkinih srčnih razpredanj.

Na ušesom prijeten indie leta 2021 prav res ni težko naleteti, redko pa v tej kopici sena najdemo skupino, ki proizvaja edinstvena kitarska sozvočja, tudi če so ta v primeru Wednesday komaj opazna novost. V krajini kitarske glasbe, za katero se zdi, da ima danes že skoraj povsem izčrpane možnosti inovacije, si skupina za svojo – čeprav nišno – izvirnost zasluži hvalo. Kitaro namreč igrajo trije člani, kar je za bende, ki ne igrajo klasičnega rocka ali metala, redkost. Svojih vlog pa nikakor ne podvajajo ali jih kako drugače štulijo vnemar, ampak jih simfonično polagajo in vijejo drugo ob drugo – seveda pač v okviru za indie rock značilne repeticije.

Skupina se te specifike tovrstne muzike zaveda, zato so komadi večinoma dolgi okrog 3 minute ali manj in ne pustijo, da bi repetitivnost njihove forme izzvenela v monotonijo. Tudi kitarski soloti so kratki in spevni. V tem je prednost Wednesday pred npr. skupino Dilly Dally, ki se je pred leti skušala uveljaviti z geslom povratka grunge glasbe iz 90-ih, a svojega simulakričnega posnemanja glasbe izpred 20 let ni prilagodila sodobnim ušesom s krajšim razponom pozornosti.

Takšnih trendsetterskih ambicij trenutno obravnavani album sicer nima. Z njim skupina Wednesday v več aspektih pokaže, da razume svojo publiko in ji je zmožna pokazati nekaj novega. Tudi poslušalci indie glasbe smo namreč soočeni s preobiljem možnih izvajalcev, ki tekmujejo za našo pozornost, Wednesday pa se v njem bleščijo kot svetla izjema. Bend, ki ga nič več ne preseneti, torej nakazuje, da izid albuma Twin Plagues ni bil samo še en dogodek v mestu Asheville, ampak nekaj več.