Whispering Sons: The Great Calm
Pias, 2024
Bruseljska petčlanska zasedba Whispering Sons je na sceni dobrih deset let. Glasbeno kariero je zgradila z več kratkometražci in dvema celovečercema, z izdelki pa dosegla prepoznavnost predvsem v medijskem prostoru Belgije. Februarja letos je pri belgijski založbi Pias izdala tretji dolgometražec The Great Calm.
Leto po izidu prvega zvočnega zapisa v obliki EP-ja Endless Party iz 2015 so se Whispering Sons predstavili na tekmovanju rock zasedb, Humo's Rock Rally. Zmaga na tekmovanju je glasbenikom odprla možnost za obsežno koncertiranje v Belgiji in tudi preostali Evropi, bend pa je zaradi tega postal prepoznaven po nastopih v živo. Izkušnje nastopanja so neposredno vplivale na ustvarjalnost, ki jo je bend zapisal v treh kratkih in dveh dolgih studijskih albumih.
Tretja, najnovejša plošča The Great Calm prinaša ustvarjalnost, izraženo na najbolj surov in nediskreten način. To so Whispering Sons dosegli s samoprodukcijo, ki sloni na delu basista Berta Vliegena. Glasbenik je sodeloval pri produkciji bendovega prvenca, preden je postal član zasedbe. Po besedah zasedbe same, je tak proces omogočil, da so bili v glasbo vključeni vsi izrazi in koncepti, ki so jih skovali posamezni člani.
Prva lastnost, ki je najbolj izrazita v glasbi Whispering Sons, je vsekakor vokalni performans pevke Fenne Kuppens. Njeno umirjeno baritonsko petje z rahlim kančkom performativne vznemirjenosti spominja na mešanico glasov Nicka Cavea in Iana Curtisa, v glasbi mlajših bendov pa bi ga lahko vzporejali predvsem z vokalom Florence Shaw iz Dry Cleaning. Glas na albumu The Great Calm se sooča s širokim naborom tematik, predvsem pa se sooča s čustvi.
Premleva vse od navidezne samorefleksije do empatije in začudenja nad življenjskimi okoliščinami, bolj ali manj povezanimi z medčloveškimi odnosi in medsebojno komunikacijo. Tematika, ki najbolj izstopa, je proces sprijaznjenja s škodo, ki smo je bili deležni oziroma smo jo sami povzročili. Sporočilo dobro izrazi tudi naslovnica albuma, ki prikazuje po požaru uničeno notranjost avtomobila. Vsebino Kuppens ubesedi na lahko prebavljiv način s ponavljanjem fraz in preprostih stavkov. Z načinom podajanja, ki bi ga lahko opredelili že kot skorajšnji spoken word, komadom zastavi stabilno hrbtenico.
Poleg vokalistke skladbam dušo vdihne tudi inštrumentalna osnova, ki jo kroji preostanek zasedbe. Rockerska osnova se skozi celoten album izraža na preprost in hkrati surov način, brez večjih dodatkov in podrobnosti, ki bi celoto zamazali. Zvoki inštrumentov so razporejeni premišljeno, tako da do izraza pridejo vsa glasbila. Na začetku albuma, v prvih dveh skladbah, je v ospredju ritem sekcija bobnov in basa, ki vzpostavita gruvaško podlago. V tretji skladbi nato v ospredje postavijo sintetizator s srhljivim dronovskim pridihom.
V peti skladbi Something Good je v ospredju kitara z le nekaj minimalističnimi frazami, ki pa v mislih ostanejo še po koncu poslušanja albuma. V nadaljevanju slišimo še klavir, ki dodatno zamrači vzdušje ob kombinaciji s preostalim aranžmajem, glasbeniki pa se podajo tudi v malo manj pričakovane oblike. Vključijo denimo kitarski feedback in izmenjevanje privzdignjenih in nato potlačenih vzdušij s kratkoročnmi katarzičnimi trenutki, kar se najbolje izrazi v skladbi Poor Girl.
Album The Great Calm Belgijcev Whispering Sons je dobro izpeljan kolaž vpliva angleške postpank zapuščine in enovita zvočna podoba, ki so jo glasbeniki popestrili na premišljen način brez skrajnosti ali neharmoničnih preizkusov. Ustvarili so različna vzdušja, ki bolj ali manj oprezajo za melanholijo in pri tem obidejo obup ali resignacijo. Vzdušje je poslušalcem predano najprej z vokalom in besedili, ki se poklopijo z vzdušjem, izraženim z inštrumenti. Album s tem prepušča gladko razgibano in zgoščeno polzenje vseh tematik in občutij v naša ušesa. Lahko bi rekli, da gre za album zasedbe, ki je ponovno dokazala, da zlahka izpolni pričakovanja in z albumom, kot je The Great Calm, celo preseneti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj