White Denim: Corsicana Lemonade

Downtown, 2013

V zadnjih letih smo s področja ZDA in Kanade spoznali številne eklektične, upam, da ne bo zvenelo pretenciozno, če rečem, inteligentne rockovske zasedbe, ki se zelo spretno izogibajo stilskemu predalčkanju in če je treba, hrabro skočijo tudi v eksperimentalne vode. Iz njih lahko nastanejo prave male zvočne čarovnije. Ti bendi so sposobni sicer dolgočasno in dolgovezno pimplanje, recimo progresivnega rocka 70-ih, ob racionalni uporabi narediti zelo poslušljivo in ob tem ne zveneti banalno ali smešno.

Kar se avtorja teh vrstic tiče, bi ob tem izpostavil predvsem bende, kot so My Morning Jacket, Bon Iver, Flaming Lips, Wilco, Arcade Fire ali The War On Drugs. Naštetim so se leta 2011 s ploščo »D« zelo približali tudi naši današnji gostje, zasedba White Denim. To je bila njihova peta in hkrati prva z dodatnim, drugim kitaristom. Z njo so končno uspeli zaokrožiti razvoj svojega svežega, razigranega zvoka, ki se je razvijal vse od leta 2006.

Tistega leta so kot trio nastali v Austinu v Teksasu. Svoje ambicije ustanoviti bend so združili pevec in kitarist James Petralli, sin nekdanjega lovilca v glavni bejzbol ligi Gena Petrallija, Joshua Block za bobni in Steven Terebecki, vokal in bass. Kot trio so izdali štiri plošče, leta 2011 se jim je pri plošči »D« pridružil še drugi kitarist Austin Jenkins.

Na lokalni sceni so se začeli sicer uveljavljati kot psihedelična blues-rockovska zasedba punkoidnega pristopa, z nadaljnjim razvojem pa so prihajale še druge zvočne začimbe. Vpletanje tropikalije, duba, psych-folka, bluesa, punka, countryja, prog- in jazz-rocka, soula ter eksperimentalnega rocka, bi bil za večino bendov prevelik zalogaj, White Denim pa so prav iz teh struktur, ob racionalni uporabi, razvili lasten, prepoznaven zvok.

Bendu je uspelo skozi »jammovski« pristop najti odlično notranjo dinamiko, v kateri se radi prepustijo iskanju nenavadnih struktur in brejkov, zvitih, a izjemno poslušljivih melodičnih linij v skladbah. Hkrati skozi premišljene, dobro odmerjene aranžmaje vključujejo tudi številne druge inštrumente. Zvočno podobo zaokrožuje zelo zračen vokal Jamesa Petrallija, ki ne podaja zgolj zgodb, ampak zna delovati tudi kot inštrument. Kot sem že omenil, so svoj kreativni in nenazadnje komercialni vrh dosegli s ploščo »D«, izdano leta 2011. Visoka pričakovanja ob izidu albuma Corsicana Lemonade, ki je po vsem svetu izšel ravno danes, so bila zato še večja.

Naslov prve pesmi s plošče je At Night in Dreams. Kot se za prave Teksačane spodobi, pesem in album odpira »zz-topovski« riff, ta pa se hitro prelevi v kvazi stonerski boogie nenavadnega, a melodičnega refrena. Druga pesem, Corsicana Lemonade, je nekakšen mehak odmik v jazz-rockovsko formo s prefinjenim kitarskim prebiranjem. Komad »Limited by Stature« je pravi mali pop-rockovski biser številnih menjav ritmov, ki zaidejo v različne nepredvidljive smeri. 

Skoraj na vsaki plošči so White Denim postregli s kakšno fino balado. Na albumu Corsicana Lemonade je to mesto dobil kaloričen sentiš New Blue Feeling, podprt s sloji mastnih klaviatur. Zanimiva je pesem Come Back s posebnim jammovskim vzdušjem, v kateri se slišijo različni stilski odmevi. Southern rock na rahli funky osnovi, malce jazz rocka kakšnih Steely Dan in nekaj strukturnih brejkov, po katerih so bili prepoznavni posthardcorovci Firehose. Stilsko je zelo podoben tudi komad Distant Relative Salute, eden najboljših komadov s plošče. Prisluhnite zvitemu refrenu. 

Let it Feel Good (My Eagles) je prefinjen country-blues, produkcijsko primerljiv tudi s tem, kar delajo The Black Keys. Na tej poti sta tudi naslednja skladba, to je izvrstni prvi single s plošče Pretty Green, ter predzadnji komad Cheer Up/Blues Ending.

Album Corsicana Lemonade simbolično sklenejo z novim začetkom, poslednji skladbi je namreč naslov A Place to Start. V njej dominira nežno soulovsko vzdušje kakšnega Curtisa Mayfielda ali njegovega mlajšega sodobnika Money Marka. Mehko, prefinjeno in s stilom. Producent te prave male mojstrovine je bil v večini lokalna glasbena legenda iz Austina – Jim Vallentine, dve pesmi pa je produciral tudi Jeff Tweedy, šef še ene izvrstne zasedbe Wilco. Rezultat je zelo sveže zveneča in dobro producirana plošča izvrstne dinamike, ob kateri bo lahko uživalo še tako zahtevno rockoidno uho. Preverite!