Wolf Alice: Blue Weekend

Dirty Hit, 2021

Sindrom tretjega albuma je pojav znotraj glasbene industrije, ko so ustvarjalci ujeti v precep med nadaljevanjem lastnega, že uveljavljenega stila in zvočno širitvijo ter eksperimentiranjem. Uspeh v vsakem primeru ni zagotovljen, zato se dolgoživost in ustvarjalnost glasbenikov zares pokažeta v rezultatu odločitve. Britanski indie rock bend Wolf Alice se je odločil, da si za svoje tretje delo vzame več časa kot za katerikoli projekt doslej, z novim albumom Blue Weekend pa je pravzaprav ubral kar srednjo pot med ambiciozno inovacijo in varnim zavetjem.

Naj pojasnim; Wolf Alice so na prvih dveh albumih ter predhodnih EP-jih žanrsko pokrili izjemno širok spekter, od dream popa in shoegaza do noise rocka in punka. Pretirano kritični poslušalec bi lahko rekel, da gre za nezbranost pri ustvarjanju lastne zvočne identitete, a bendovo glasbo je zaznamovala prav raznolikost in dinamičnost, praktično edina konstanta pa je bila kvaliteta komadov. Pevka in kitaristka Ellie Rowsell je enako domača tako v zasanjanem šepetu kot v katarzičnem kričanju, kitarski maestro Joff Oddie, basist Theo Ellis in bobnar Joel Amey pa vsak na svojem glasbilu poskrbijo za enako dinamiko instrumentalne spremljave vokalov. Odkrivanja novih voda na albumu Blue Weekend ni veliko, deloma tudi zato, ker si je bend že na začetku prisvojil ocean. Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako daleč si upajo, mladi rokerji raje gradijo boljše in suverenejše melodije znotraj že raziskanega registra. 

Čustva na izdaji holistično povzame že sam naslov Blue Weekend, saj modra barva simbolizira žalost, prav vsak pa ima za seboj verjetno že kakšen moder vikend. Besedila razkrivajo res bolan konec tedna, še bolj pa njegove posledice. Od pričakovanja, ekscesa in substanc na eni strani do srcozloma in gnusa ob spominjanju na prejšnji večer na drugi, v ponedeljek si včasih pač preprosto na slabšem, kot si bil v petek popoldne. 

Prav ta mešanica zaljubljenosti, razočaranja, zadetosti in trezne refleksije je rdeča nit albuma. V komadu Delicious Things Rowsell poje o novo najdeni nedolžnosti ob prihodu v Hollywood ter o vsej želeni in neželeni umazaniji, ki jo mesto tako skrbno zavija v pisane lučke. Ob uresničitvi sanj o lepem življenju elite se pevka hkrati sooča z občutki domotožja in željo po stari preprostosti. Potem imamo še soulovsko balado Safe From Heartbreak, ki kot logično rešitev za srčno bolečino predstavi izogibanje ljubezenskim zapletanjem. Nasploh so besedila na albumu Blue Weekend najbolj drzna in razkrivajoča doslej, izpovedni verzi o pogrešanju starih zvez med mimobežnimi, plitvimi srečanji in o čustveni izpraznjenosti lepo dopolnjujejo glasbeno podlago, komadi pa tako uspešno prenesejo čustva na poslušalca. 

Seveda izdaja Wolf Alice ne bi bila popolna brez nekaj komadov, v katerih se bendu muzikalno popolnoma odf...učka. Ob poslušanju koncertov lahko ugotovimo, da so prav ti tisti, ki pri publiki najbolj vžgejo, vsake toliko pa glasbeniki pri teh komadih poleg potu in glasilk na odru pustijo še svojo kri. Komada Smile in Play The Greatest Hits izstopata med sicer mehkejšimi in ranljivejšimi skladbami, tak dualizem pa je spremljevalcem Wolf Alice že znan iz prejšnjih izdaj. Kljub ponovitvi recepta se zdi, da bend surovost in agresivnost vedno bolje umešča v kontekst albuma, očitki o nepovezanosti komadov ali pomanjkanju usmerjenosti pa zahvaljujoč vedno večji spretnosti glasbenikov postajajo vse bolj neutemeljeni.

Če je skupina s prvencem My Love Is Cool lačno iskala svoje mesto na britanski alternativni sceni, z novim delom svoje mesto brez posebnega ozira na lestvico zapusti in se povzpne na vrh. Če so z drugim albumom Visions of a Life še ohranjali mladostniško naivnost in sanje, se na Blue Weekend ozrejo nazaj na svojo večinoma preteklo mladost in s pridobljeno zrelostjo ter morda že s kančkom modrosti najdejo za svoje izkušnje prave besede in melodije ter poslušalca trajno zaznamujejo.