WOVENHAND: Refractory Obdurate

Glitterhouse, 2014

Sveta trojica – oče, sin in sveti duh – predstavlja v krščanski veri utelešenje Boga. V navezi z današnjo temo bi vloge lahko razdelili tako: oče je 16 Horsepower, sin Wovenhand, sveti duh pa David Eugene Edwards. Na krilih tega izjemnega frontmana razpuščenih 16 Horsepower je country alternativna oziroma neofolk post-rock skupina Wovenhand nedolgo tega dozidala sedmo etažo svojega babilonskega, še bolje rečeno biblijskega stolpa, poimenovanega Refractory Obdurate. Wovenhand je, kot njegov stranski projekt, začel trositi seme leta 2001, priložnost prisluhniti tej logični reinkarnaciji 16 Horsepower pa smo imeli tudi pri nas. Oba benda kot tudi njuna baza The Denver Gentlemen kultnega statusa nista dosegla na domači, ameriški grudi, pač pa sta plodno zemljo iskala na stari celini, katere koščke tradicionalne glasbe je Edwards z leti uvrščal v svoj izraz. Če je 16 konjev v liturgični atmosferi romantično vleklo kočijo s krsto izgubljene drage, zdaj Wovenhand s sklenjenimi rokami moli za njo z emocionalno nabitimi religioznimi toni.  Ta molitev je svoj višek doživela na albumu Consider the Birds pred desetimi leti in dve leti kasneje na apokaliptično mističnem in razodetja polnem Mosaicu, ki se s svojo godbo popolnoma razlikujeta od letošnje stvaritve. Mozaik Refractory Obdurate sestavljajo frakture, ki niso več darkerska godlja, v kateri se gosta gotska atmosfera meša z glasbeno dediščino, a vendar zagodeno godi ušesnim čutilom. Vsi, tako tudi bendi, smo podložni spremembam in razvoju, zato ne čudi, da se je Edwards odmaknil od svoje tradicije in poizkusil nekaj novega. Spremembo zvoka je napovedal že pred dvema letoma, ko je sodelovanje z 'ajnšturcem' Hackejem splavilo najgromovitejši album Wovenhand, The Laughing Stalk. Ta je izgubil primat na rovaš Refractory Obdurate, kjer nas neizprosni tribalni ritmi in masiven zvok kitar popeljejo v neki drugi svet krščanstva. Nemara v onstranstvo. Gre za streljačino, ki odmeva po kanjonih Kolorada in vrhovih Skalnega gorovja, za sprehajanje pajka po tankih strunah bendža, ki spretno spletkari predvsem na misterioznem komadu Obdurate Oscura, primerljivim z akustičnimi izdelki Swansow na albumih The Burning World ali White Light from the Mouth of Infinity. 

“I still believe in God, but God no longer believes in me”, je bil refren komada Wasteland enega od gotskih prvakov The Mission. Še vedno smo ateisti, v Boga pa še vedno verjame David Eugene Edwards, ki za razliko od njega misli na nas. Čeprav je zdaj glasbeno izražanje Wovenhand glasnejše in zvok bolj poln, razvit, pa ne pomeni, da ni duhovno poglobljeno. Pesmi so v osnovi še vedno intimne, tako zapete kot izpovedane v krščanskem zanosu pravega vernika, podprtega s tremi člani na basu, bobnih in kitari. A kljub religioznim komponentam se Edwards nerad uvršča v predal krščanskega rocka, kakršno podobico so mu dodelili mediji, ampak bolj v americano, v eksperimentiranje z glasbenimi koreninami Novega sveta. Resda je bil po zgodnji smrti očeta v tesnem odnosu z dedkom, nazarenskim pridigarjem, s katerim je obkrožil vse farne cerkve v Denverju in Koloradu ter tam prvič prišel v stik z glasbo. Zato ne preseneča, da v besedila vključuje biblijske komponente, ki pa zopet niso prenasičene z življenjskimi napotki, zato se njegova godba bistveno razlikuje od tipičnih banalno agresivnih krščanskih napevov, ki se kot hudič križa bojijo sekularizacije. Spoved na albumu Refractory Obdurate odpira Corsicana Clip, korziška varianta trnove krone, novi Nick Cave, kot mu pravijo, pa je na album uvrstil naslednje biblijske teme: Good Shepherd, za katerega se zdi, da ga predstavi Mark Lanegan osebno ob spremljavi The Cult, lepo in kruto babilonsko princeso Salome in kralja Davida s pavzerskim pridigarskim vokalom. Post punk in metal pridih je začutiti na hedonističnem Fields of Hedon svedrajočih Sonic Youth kitar, na katere se nemara nanaša že komad Masonic Youth, Hiss pa je visoko frekvenčni galopirajoči noise histeričnih kitar, ki bo še dolgo odzvanjal s stolpa Refractory Obdurate. Amen!