Wovenhand: The Laughing Stalk

Glitterhouse, 2012

Seriji plošč pod imenom Wovenhand, ki jih je David Eugene Edwards z različnimi sodelavci posnel v zadnjem desetletju, se je ta mesec pridružila še ena, The Laughing Stalk. Z njo ponovno stopamo v svet biblijskih zgodb, imen in metafor, ki jih vnuk nazarenskega pridigarja združuje z gotskim alter countryjem.

O tem svetu je po šestih studijskih albumih težko povedati kaj bistveno novega, saj se v osnovnih potezah ne spreminja. Toda kot ponavadi je hakeljc v podrobnostih. Ker sama besedila za dojemanje plošče niti nimajo odločilne vloge – poslušalca, ki angleščine ne obvlada zelo dobro, zadane predvsem muzika oziroma izvedba -, se osredotočimo na glasbeni vidik.

Album The Laughing Stalk iz diskografije benda najbolj izstopa po tem, da je trši, bolj rockovski. Po eni strani je za to zaslužen producent Alexander Hacke, Edwardsov kompanjon v reanimiranih Crime and The City Solution, ki je v finalnem miksu poudaril rezke kitare in banjo ter dosegel, da ima album po razpoloženju več skupnega z Edwardsovo prejšnjo skupino, 16 Horsepower.

Po drugi strani pa je trši zvok povezan tudi s kadrovskimi spremembami, ki so Wovenhand doletele, potem ko je bend po dolgih letih zapustil basist Pascal Humbert. Edwardsu in bobnarju Ordyju Garrisonu sta se namreč pridružila novi basist Gregory Garcia in drugi kitarist Chuck French ter s seboj prinesla novo energijo.

Čvrsta, včasih kar ubijalska ritmična podlaga in mestoma umazani, garažni kitarski rifi – denimo v skladbah King O King in As Wool - se z značilnim, zamaknjenim govorom in petjem zlivajo v svojstven glasbeni amalgam, ki ga odlikuje intenzivnost, kakršne na albumu ni ujela še nobena inkarnacija Wovenhand. Povedano po domače in z nekoliko pesniške svobode: četverica, ki se ji občasno na orglah pridruži Jeffrey Linsenmaier, na trenutke zveni kot garažni rokenrol bend. Za eksperimentiranje je tu manj prostora – namesto intimnejših, atmosferičnih skladb, s katerimi so Wovenhand znali začiniti svoje prejšnje izdelke, imajo prednost bolj tradicionalni prijemi in strukture komadov.

Pri vsem tem ploščo The Laughing Stalk prevevajo občutja, ki za skupino doslej niso bila značilna: radost, vznesenost in optimizem. Morda smo preveč optimistični, če se nam zapiše, da so skladbe Long Horn, In the Temple, že omenjena As Wool in zaključna Glistening Black v tem pogledu znanilke novega obdobja. So pa prav gotovo dobrodošla sprememba, ki Wovenhand rešuje pred zaciklanostjo v ene in iste vzorce, v katere so se že skoraj ujeli.