XAXAXA: Sami maži i ženi

Moonlee, 2014

8. september je tisti datum, ko so na referendumu leta 1991 Makedonijo večinsko izglasovali za neodvisno državo, ki se je tako odcepila od Jugoslavije in postala samostojna parlamentarna demokracija. V tem duhu in kontekstu je letos na isti dan pri založbi Moonlee Records izšel tretji album skupine Xaxaxa, iz Skopja izvirajoče melodične punk četverice, poimenovan Sami maži i ženi. S tem dejanjem ohranjajo svojo aktualno-politično in družbeno-kritično držo, ki jo zavzemajo od izdaje svojega prvega albuma, Tango Revolucioner iz leta 2011.

Tudi njihov predhodni album, Siromašni i bogati, je bil izdan leta 2012 na isti dan. Takrat je skupino sestavljal še tričetrtinski delež skupine Bernays Propaganda, to so Vasko Atanasoski na kitari in vokalu, Nenad Trifunovski na basu ter Dzano Kuch na bobnih. Od takrat se je zapriseženim privržencem skupin Hüsker Dü, Rites of Spirit in Dag Nasty pridružil še Deni Krstev na kitari, ki pa je poleg tega pomagal tudi pri produkciji samega albuma, katerega zvočna celota ima tokrat drugačne poudarke. 

Za razliko od prejšnjih dveh albumov Xaxaxa tokrat delujejo manj napeto, bolj zasanjano, a še vedno v svojih značilnih okvirih melodičnega, z akordi poudarjenega punka. Tako žanru pripisujejo nove širine shoegazea in indie rocka ter elemente le-teh spretno vključujejo v lasten zvok. Na trenutke lahko zvenijo podobno kot udarni komadi poznih Dinosaur Jr. Predvsem tu izstopa za stopnjo bolj efektiran Vaskotov vokal, ki celoti vliva bolj melanholičen, atmosferičen ton, ki pravzaprav sodi v kontekst samih besedil in motiva naslova. 

Besedila namreč zaobjemajo širše, globalne problematike, na primer privilegiranih vladajočih elit, individualizma, osamljenosti odraslih in pomanjkanje kolektivnosti, Xaxaxa pa jih izpostavlja v kontekstu domačega okolja ter tako v domačem jeziku posredno nagovarja prav Makedonce. Pravijo, da ne želijo poudarjati jugonostalgije in slaviti, kar je nekoč bilo. Pravzaprav nasprotno, želijo obuditi določene vrednote v današnjem času, ki so bile bolj prisotne v njihovem okolju, ki so hkrati gradile narodno zavest in predvsem občutek za skupnost. Iz tega razloga so na albumu prisotni tudi govori športnih komentatorjev, izvleček iz filma Najdolgiat pat iz leta 1976 ter komentarji slavnega jugoslovanskega nogometnega heroja Darka Pančeva. Le-te v svoj zvok vkomponirajo kot glasbi kontrasten premor, po katerem zvenijo bobni in kitari toliko bolj udarno. Na njihovem drugem singlu iz albuma, Radio Motorika, se jim pridružujeta tudi dve legendi makedonskega rocka – Sead Hadžić–Secko na mandolini ter Dragan Ginovski na kitarski solaži. 

S svojim nepopustljivim ritmom na čase vzbujajo ponavljajoče občutke, a zaradi kratkotrajnosti in strnjenosti albuma je ta hitro prezrta. Poleg tega pa komadom dodajajo določene elemente, tako da izpadejo med seboj ravno dovolj raznoliki. Na komadu Ema se jim tako priključijo ženski back vokali, na komadu Svetomir pa je ritem malenkostno upočasnjen, a ravno toliko, da se še bolj izpostavi sporočilnost besedila. 

Sami maži i ženi v prvo vrsto bolj kot jezo postavlja obup in s tem odpira prostor za napredek. Pravijo, da postaja življenje brez dokaza, da smo bili mladi. Kje je ustvarjalnost, se sprašujejo, ni prostora za rast. 8-komadni album je v svojih 28 minutah klic k enotnosti makedonskega naroda in poziv k dnevni uporabi kritičnega mišljenja. 

Xaxaxa s svojo aktivnostjo in odprtostjo na spletu tudi ponujajo bogat vir direktnega črpanja njihovih vplivov ter pogledov na svet. Na njihovi Facebook strani ponujajo raznolike slike plakatov prihajajoče turneje, sama besedila imajo na njihovi Bandcamp strani prevedena v angleščino, kjer tudi album ponujajo zastonj ter v fizičnih oblikah, pri nas pa tudi redno nastopajo.