XIU XIU: FORGET

Polyvinyl Records, 2017

Art pop veterani se letos vračajo z že štirinajstim studijskim albumom, s katerim ponovno raziskujejo konfliktne odnose  posameznika s svetom. Ta neskončno obravnavan konflikt so v navezavi na dvojico dobrega in zla nazadnje predelovali z lani izdano ploščo Xiu Xiu Plays the Music of Twin Peaks, s katero so se lotili reinterpretacije soundtracka kultne serije Davida Lyncha Twin Peaks. V takšni maniri nadaljujejo tudi z albumom Forget, na katerem spajajo tako romantično kot jezno tekstovje, z inštrumentalijami pa se zopet ne pustijo predalčkati. Glasbe se lotevajo tako skozi prizmo elektropopa kot rocka, v katera intervenirajo še s hrupno izzivalnostjo ter eksperimentairanjem z zvoki, s čimer zapolnjujejo osnovno ritmično matrico. Z opisanim nas zvabijo v poglobljeno in zasanjano melanholijo, ki zaživi kot plesna atmosfera.

Motor zasedbe iz kalifornijskega San Joseja je še vedno vokalist in multiinštrumentalist Jamie Stewart, ki bi mu glede na znano pojavnost lahko nadeli oznako enega boljših aktualnih pop poetov in pevcev, ki nas po barvi glasu spomni na svojega idola Iana Curtisa. Jamiejevo podobo iz intervjujev in njegovih pesmi spremlja zgodba o razočaranemu posamezniku, maničnem depresivcu, samomorilcu. Gre za teme, ki jih že leta razpira in preizprašuje v družbi z Angelo Seo in Shayno Dunkelman na klaviaturah oziroma tolkalih.

Za potrebe albuma Forget so k snemanju povabili še nekatere goste, ki so na različne načine prispevali v različnih fazah priprave plošče. Poleg redne članice Angele Seo sta ploščo producirala John Congleton in Greg Saunier, slednji iz podobno raziskujoče, a zvočno drugače orientirane zasedbe Deerhoof. Tu je tudi že brezkompromisni, skoraj raperski kanon besed predvsem v Kaliforniji znanega komentatorja Enyca Smitha. Slednji nas uvede v plesne udarce prve skladbe The Call, ki jo barva značilen čustveno intenziven vokal Jamieja Stewarta ter njegovo sarkastično in shizofreno besedičenje. Podobne komponente prepoznamo tudi znotraj naslednje skladbe Queen of the Losers ter na singlu in že skoraj hitiču nove plošče Wondering. Ta nas po zvenu odpelje na disko plesišča 80-ih in predstavlja najbolj svetel in poslušljiv komad na plošči.

Kljub uvodnemu izstopanju hitrejših ritmov največjo težo albumu dajejo balade, v katerih Xiu Xiu atmosferiko sekajo z eterično vokalno narativo, raznolikimi in tematiki prilagojenimi klaviaturskimi linijami ter hrupnimi detajli vseh treh članov zasedbe. Na plošči prva temu opisu ustreza skladba Get Up, ki nam sprva ponudi svetlo inštrumentalno ozadje, v katerega nato poseže čutno odpeto, a presenetljivo samoironično besedilo ter proti koncu še bolj distorzirana hrupna drznost. Podobno nas z zvokom in besedami zadanejo v  Hay Choco Bananas, najbolj zasanjani ljubezenski skladbi albuma, ki jo podlaga ravno prav intenziven sintovski bas in odlikuje romantično dvoglasje v refrenu. Vendar so Xiu Xiu najboljše prihranili za konec, finalna baladna skladba Faith, Torn Apart namreč prinaša vse dosedaj opisano v najboljši in najbolj intenzivni obliki. Za slednje gotovo poskrbi še zvočni detajl v obliki pritrkavanja na cerkvene zvonove s strani newyorške legende minimalizma Charlemagna Palestina in zaključni monolog, bran s strani legendarnega transvestita Vaginala Daviesa. 

S tem zaključnim monologom Jamie Stewart potrdi svoje skoraj mojstrstvo v združevanju melanholičnega hrepenenja, svetobolja in samoponiževanja, kakršno morda povzema po svojem najljubšem glasbeniku Stevenu Morisseyju iz zasedbe The Smiths. Sicer so Jamiejeve pesmi še vedno pretežno osebnoizpovedne, vendar se jih je obenem mogoče tudi abstrahirati in v njih prepoznati kritiko vsesplošne otopelosti in krivic, ko se denimo loteva umora, splava, samomora in romantike - vsega hkrati. Gre za teme, ki zasedbo spremljajo že od odločitve za ime benda, ki referira tragični ženski lik Xiu Xiu iz istoimenskega filma kitajske produkcije, Xiu Xiu, ki jo skozi bedo življenja doleti vse našteto. 

A plošča Forget z izjemo večje poslušljivosti ne prinaša novosti v zvoku in sporočilnosti kolektiva Xiu Xiu. Ob poslušanju celo prepoznamo zasedbin že kar predvidljiv vzorec splavljanja novih albumov. Še vedno pa nas Xiu Xiu držijo v  primežu posredovanja svoje shizofrene različice glasbe, ki jo lahko prepoznamo kot sladkiš za ušesa, vendar tak, ki nas kot ne bo pomiril. Čeprav je ob poslušanju Forget zaznati določeno tragiko, ob izteku zadnjih besed sklepne skladbe Faith, Torn Apart ne doživimo katarze: »It doesn't matter what you think, do anything you like, because I was born dead and I was born to die«. Te besede nas znotraj celovitega konteksta albuma usmerijo v stanje kontemplacije in skoraj tesnobe, ob kateri pa bi še vedno plesali in zahtevali še več podobnih albumov. Čeprav je avtor besedil sovražen do samega sebe, mu mi gotovo nasprotujemo: We love you Jamie Stewart!