Yama Warashi: Crispy Moon

PRAH Recordings, 2022

Nedavno je vzšla Hrustljava Luna, kakor je svojo tretjo dolgometražno ploščo naslovila glasbenica in vizualna umetnica Yoshino Shigihara, ki se pod glasbena dela podpisuje kot Yama Warashi. Od leta 2016, ko si je njen komad No Face prislužil naziv RŠ hita, je muzika zorela, projekt pa zaobjel več sodelujočih. Poleg njih je tokratno izdajo posebej zaznamovala selitev iz Bristola - finega kraja za čudaške muzike, kot je mesto označila glasbenica - v London, kjer Yamo močno navdihuje eklektična glasbena scena z vsemi, ki jih je zadnja leta srečevala in ki se radi zbirajo v prostorih, kot je Cafe OTO.

Glasba / RŠ Hit

YAMA WARASHI - NO FACE

Mimo oči in teles nas nagovarja mali duh japonske pesmopiske

Glasbeno uredništvo

 / 17. 6. 2016

Odsev teh človeških povezav, denimo z muzičarkami Rozi Plain in Mermaid Chunky, se je v glasbo na albumu Crispy Moon pretočil skupaj z glasbeničino refleksijo spoznanj in izkušenj preteklih treh let. Torej obdobja, ko nas je neusmiljeno pestila pandemija in požrla večino problematik, ki bi si sicer zaslužile vso našo pozornost. O spremenljivem okolju Yama Warashi spregovori že v prvi skladbi Makkuroi Mizu, v kateri opisuje, kako se je v iskanju zelenega zatočišča potepala po enem največjih londonskih parkov, nakar je uzrla prikupen kotiček med drevesi ob potoku. Ko se je približala, je opazila, da je voda črna.

Kontrasti so v njeni muziki in vizualijah pogosti. Tako je na EP-ju Moon Zero iz leta 2016 tematiko jedrske katastrofe v Fukušimi vpela v spevno, s sintesajzerjem in ropotuljicami podkrepljeno pesmico Kekko. Na sveži plošči pa udarno sporočilo nosi skladba Dividual Individual z videospotom, ki ga sicer krasijo prizori redkev velikank, kakršne rastejo ob vznožju dejavnega ognjenika Sakuradžima na Japonskem. Yoshino se skoznjo izreka o veganstvu, o svoji naklonjenosti živalim in rastlinam. Obenem omenja sekanje živalskih teles in drobljenje piščancev na farmah - opominja na krutosti, ki se dogajajo vsak dan in jih omogoča naša ignoranca.       

Izmenjujoče poje v materni japonščini in angleščini, s čimer se Yoshino lahko igra tudi s spremenljivim dojemanjem njenih glasbenih tvarin. Prav dejstvo, da velikemu delu poslušalstva po vsej verjetnosti ne bo takoj jasno, o čem govorijo njena besedila, jo privlači, in priznava, da s svojo glasbo lovi univerzalnost. To si prizadeva doseči tako, da postaja veliko uho, ki srka vse, kar lahko, preden to vrne nazaj v svet.      

Poleg dobro slišnih vplivov free jazza in psihedelije, ki jih ob zvokih japonskih ljudskih plesov in različnih afriških muzik za navdih označuje glasbenica, se zdi, da se v glasbi odraža tudi potepuškost njenega duha, ki zaokroži alternativno popoidno zvokovje. Razraščanja iz tišine in barvito harmoničnost vselej še popestrijo basovske linije, ki pesmi lahko zasučejo v nepričakovano smer. V dosedanjih izdajah je poudarjen vokal izstopal kot mestoma povsem svoboden inštrument, zaradi katerega glasbo projekta Yama Warashi hitro prepoznamo, in najnovejša izdaja v tem oziru ni nič drugačna. Vseeno pa je s produkcijsko dovršenostjo in večjo integriranostjo glasu muzika mogoče le izgubila kanček surovosti, zaradi katere je zvenela bolj toplo.  

Luna z vplivom na ljudi prevzema tudi umetnico, ki se je poimenovala po japonskem majhnem otroškem gorskem duhu in si želi v muziciranju ohranjati vez z domovino. Po albumih Moon Zero, Moon Egg in Boiled Moon zdaj z uigranim kolektivom predstavlja še Crispy Moon, ki ga lahko, če si sposodimo avtoričine besede, razumemo kot čas, »ko je luna velika in hrustljava, ko so ljudje bolj nori, omotični, se zaljubljajo, jih privablja čarovnija …«.

Takšna prijetna občutenja umetnica neustrašno ponazarja skupaj z vidiki brutalnosti človeškega delovanja v svetu in nekaterimi globalnimi obeti, ki s svojo temačnostjo vzbujajo negotovost. Muzika Yame Warashi vsebuje orise drobnih prizorov, kot je sekljanje zelenjave za večerjo, vendar hkrati kaže, kako so te reči vedno vpete v širše procese. Privilegiranost lahko pomeni to, da se namesto tega, ali bo večerja, vprašamo, kaj bo za večerjo, velika moč pa se skriva v odločitvi, ali bomo pojedli bitje z očmi. Yoshino Shigikara z večplastnostjo muzike prikazuje kompleksnost vsakdanjega življenja. Široko razpira prostor za interpretacijo in z mestoma skrivnostnimi besedili omogoča povsem različne poslušalske izkušnje.