YARN/WIRE: IMAGES OF DURATION (IN HOMAGE TO ELLSWORTH KELLY)

Northern Spy, 2018

Predstavljajte si, da se nahajate v muzeju ali v galeriji. Stojite pred umetniškim delom, ki visi na steni, v prostoru vlada tišina, ki jo le na trenutke prebodejo, zmotijo tihi koraki in šelestenje oblek soobiskovalcev. Poskušate razumeti ali vzpostaviti interpretacijo razstavljene umetnine na zidu, namen uporabljenih barv, kompozicijo. Morda kar naenkrat opazite, da je minilo že precej časa od trenutka, ko ste se ustavili pred zidom. Da ste nekam prišli, čeprav morda ne veste točno kam, morda vas zadene bežen občutek nečesa globljega, kar se vas je za trenutek dotaknilo.

V svojih kompozicijah se Alex Mincek ukvarja s koncepti teksture, površine, prostora in gibanja. Na tokratnem albumu Images Of Duration Mincek v osprednji fokus svojega raziskovanja postavi delo Ellswortha Kellyja, kot nam razloži že podnaslov. Dela na plošči so napisana za newyorški komorni kvartet Yarn/Wire, ki ga sestavljata pianistki Laura Barger in Ning Yu ter tolkalca Russell Greenberg in Ian Antonio.

Zdi se, da se Mincek v skladbah na plošči Images Of Duration veliko ukvarja z idejo gestalta in z njim povezanimi liminalnimi komponentami. V tem smislu gre pravzaprav predvsem za poigravanje z našo percepcijo: kakšen ali kako in na kakšen način oddaljen mora biti detajl znotraj zaznane ali preučevane entitete, da bi ga dojeli kot povsem ločenega od širše celote. Ton, vpet v melodijo, z ostalimi tvori celoto. Lahko ga odvzamemo in celota se bo v določeni meri spremenila, a bo ostala celota. Še vedno jo bomo lahko primerjali z ostalimi objekti v isti kategoriji. Vprašanje, ki si ga na tem mestu lahko zastavimo, pa je: koliko bomo morali odvzeti, da bo celota prenehala delovati kot celovita, zaključena entiteta, in ali bomo po tem zaznavali le še skupek posameznih manjših entitet.

Veliko vlogo v tem ima seveda raba tišine. Čeprav sprva morda ni nekaj, na kar bi bili pozorni, je ta ključna ob pojavljanju in izginjanju izgrajenih motivov. Kot kontrapozicija mirovanja napram gibanju, kot ju lahko zaznamo v glasbenih kompozicijah. H kompozicijam lahko pristopamo podobno kot k slikam v galeriji ali muzeju. Če bomo stali preblizu, bomo namesto celote opazovali zgolj podrobnosti nekega določenega segmenta. In kar je morda še pomembnejše, v tem primeru ne bomo pozorni na robove slike in ne bomo oblikovali védenja o njeni prostorskosti. Če pa bomo stali predaleč, bomo verjetno opazili zgolj tiste elemente, ki bodo najmočneje izstopali. Lahko bomo z gotovostjo potrdili, da slika kot taka stoji v galeriji, in več, lahko bomo vzpostavili kontekst nadaljnje kompozicije več različnih del v prostoru.

Ustvarjanje takšnih metaforičnih učinkov bližine ali razdalje je v primeru plošče Images Of Duration srž ideje skladatelja Mincka. Sami pa k tej glasbi lahko pristopimo tudi povsem naivno in radovedno. Raziskujemo lahko ustvarjene pokrajine, se ustavimo zdaj tu, zdaj tam in nato nadaljujemo, dokler predvsem ne sestavimo, ali ugledamo, morebitne celote.