YAZAN: HAHAHA

Exploding In Sound, 2018

V tokratnem Tolpinem terminu se posvečamo še eni izdaji založbe Exploding In Sound, še eni zanimivi plati in še eni napovedi koncerta v prav bližnji prihodnosti. Tokrat obravnavamo album Hahaha ameriškega glasbenika palestinskih korenin Yazana, ki se je letošnjega aprila podpisal pod svoj tretji dolgi album. Yazan je sin palestinskih staršev, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja emigrirali v ZDA. Gre za človeka mnogih različnih vplivov, tako sociološko vezanih življenjskih vizij kot tudi številnih glasbenih silnic, kar je bolj kot kdajkoli v glasbenem smislu očitno prav na albumu Hahaha. Yazanov prvenec Your Crooked Part iz leta 2012 in nato naslednik Undress My Mind iz leta, ki je sledilo, sta solo albuma, na katerih avtor dokaže, da se povsem domače počuti predvsem v bluzovskih in folkovskih pesmih. Njegov prvi album, na katerem je uporabil električno kitaro, in prvi, ki ni bil strogo solistična izdaja, je nastal po turneji z bendom Pile, še eno zasedbo, ki deluje pod okriljem založbe Exploding In Sound. In ravno bobnar zasedbe Pile, Kris Kuss, se je Yazanu pridružil na dobro sprejetem EP-ju Howlin' iz leta 2015. Prav nič torej ne čudi, da je Kris vlogo bobnarja odigral tudi na tokrat obravnavanem albumu Hahaha.

Če sta prva dva Yazanova albuma očitno črpala predvsem iz bluzovskih godb, pa se Hahaha razvija tudi iz folkovskih, soulovskih, indie, blues in hardrokovskih podstati. Te se morda ne kažejo na tako enostaven način in enako na prvo žogo kot je bilo z bluzom njegovih akustičnih solo albumov, a vendarle so dovolj očitni z vsakič znova drugačnimi priokusi, žmohtom, jasnostjo in večplastnimi nanosi. Več kot očitna pa je vloga, ki jo na plošči odigra omenjeni Kris, enako kot v bendu Pile ta namreč s svojim prepoznavnim bobnanjem znotraj komadov pušča veliko prostora za različna prepišna pavziranja, minimalne spremljave ali nevmesne poudarke, s katerimi obstaneta le še kantavtorska temeljitost in neposrednost. Glede na vse omenjeno bo to album za tiste, ki - predvsem v produkcijskem smislu - namesto na zamegljeni indie mehurček prisegajo na surovejše odtenke veziv pesmi. Te pa prav gotovo ne bi enako zvenele brez Yazanovega pronicljivega vokala, ki se z zanimivimi melodičnimi linijami, krhkostjo in karizmo izmika oziroma pušča pričakovanja ob strani, kot je denimo že v uvodnem naslovnem komadu Hahaha.

V pesmi Cockroach se vsakič znova izkaže naraščanje iz nadgradnje začetne linije v bogatejši aranžma, v The Star pa smo denimo priča spoju hardrokovskih sabbathovskih temeljev in doomerskega bluza graveyardovskih nians glasu. Občudovanja vredno je tudi Yazanovo kitarsko delo, ki se venomer muza iz ozadja vokalnih aranžmajev ter bezlja v razpokane melodije, jih zanimiveje zafugira in obogati, bodisi na način oskubljenega enotonskega barvanja v komadu When I'm Gone ali kot ubirajoča spremljava v pesmi Forgiveness Begins, ki se odvrti v stilu s falzeti prežetega psihedeličnega popa in rocka 60. let a la Small Faces in Kinks. Od pozitivno nastrojene in poskočne Penetrate My Mind prek baladne Tiger in trdnega bluz rocka skladbe Do You Wanna Go? nato prispemo do akustično izpovednega folk bluza Ghost Blues, v katerem poleg Krisa in Yazana enkrat in edinkrat na albumu gostuje še Alex Molini s tolkali in klaviaturami.

Yazanu je z albumom Hahaha zagotovo bolj uspelo izkopati se iz akustičnega formata prvih dveh izdaj, a hkrati ohraniti ekspresivnost v besedilih. Možnost za jasnejši vpogled v ogrodje in skelet komadov ter seveda v Yazanov vokal pa se vam sicer na domačem terenu ponuja že v torek, 10. julija, ko bo v sklopu serialke Level Up Yazan nastopil na Metelkovi, tokrat namesto v Channel Zeru ekskluzivno kar na vrtu Gala hale in to sam, le s kitaro.