Yazz Ahmed: Polyhymnia

Ropeadope, 2019

V preteklem desetletju se je obličje britanskega jazza od občasnega pojavljanja nad gladino preoblikovalo v eno živahnejših in vznemirljivejših scen, ki sestavljajo britanski glasbeni mozaik. Pojavljajo se vse mlajši, vse manj zategnjeni vse manj akademski jazzerji in jazzerke, ki v talilni kotel, v katerem nastajajo njihovi glasbeni izrazi, stresajo številne ljudske glasbene odvode, ki so oblikovali njihovo rast v glasbeno zrelost in jim dodajajo tudi pomensko močne koncepte. V tem kotlu kuhajo glasbo, ki je zaznamovana z denimo hiphopom, triphopom, elektronsko plesno glasbo, pustolovskimi odvodi in drugimi modernimi izrazi ter na ta način ustvarjajo sliko novega, mladostnega, odprtega, sproščenega in pomenljivega jazza, ki svojega mesta ne išče le v brezobličnih, polikanih dvoranah z visokimi stropi, saj ga najde tudi v nizkih, zašvicanih in razplesanih klubih. Zdi se, kot bi Gilles Peterson, verjetno glavni mainstreamovski ambasador tega gibanja, v svojih dolgoletnih prizadevanjih za ponovno približanje takšne glasbe množicam dosegel točko, ki bi ji vzporednico lahko iskali v devetdesetih in poplavi njegovega acid jazza. Yussef Kamaal, Sons Of Kemet, Nubya Garcia, Shabaka Hutchings, Ezra Collective in predstavniki nove londonske šole ... vsi ti so z odličnimi albumi predvsem v drugi polovici desetletja  potrdili moč stanja britanskega jazza. 

Eno vidnejših imen je tudi v današnji Tolpi bumov obravnavana Yazz Ahmed, trobentačica, ki pa svoj izraz vendarle gradi nekoliko bližje akademskim, višjim sferam jazzovskega ustvarjanja. Njen debitantski album Finding My Way Home je opisal njeno iskanje zvoka, v katerem se počuti domače in v katerem je povezala točke med nasledstvom njenega bahrajnskega očeta in britanske, v jazzu vzgojene matere, drugi album La Saboteuse s septetom Family Hafla iz leta 2017 pa so kritiki oklicali za psihedeličen arabsko obarvan jazz in Yazz postavili med najbolj izpostavljene britanske jazz glasbenice. In glasbenike. Njen tretji solistični album pa je lanski Polyhymnia, pripoved o šestih ženskah, ki se jim Ahmed v zameno za navdih poklanja in jim poje slavospeve. 

Glasba / Tolpa bumov

Yazz Ahmed: La Saboteuse

Britansko-bahrajnska trobentačica Yazz Ahmed z mešanico jazza in arabske glasbe

Mario Batelić

 / 14. 1. 2018

Polyhymnio je Ahmed v svoji izvirni obliki sicer že leta 2015 premierno izvedla v popolnoma ženski zasedbi na londonskem festivalu Women Of The World. Do lani, ko je plošča oktobra izšla pri ameriški založbi Ropeadope, pa je suito dopolnjevala in z izredno široko, izredno zasedeno zasedbo iskala čas za snemalne ure. Na albumu se tako v njegovi končni obliki znajde 25 sodelujočih, večinoma glasbenic, ta raznovrstni ansambel pa nam v šestih skladbah prikaže šest hommagev različnim ženskam v različnih jazzovskih odvodih. Po vrsti - Haifaa Al Mansour, prva savdskoarabska režiserka, Ruby Bridges, prva temnopolta šolarka v segregirani šoli v New Orleansu, Malala Jusafzaj, pakistanska aktivistka za šolanje deklet in žrtev klerikalnih pošasti, Rosa Parks, afroameriška aktivistka, ki je s simbolnim dejanjem pripomogla h gibanju za civilne pravice temnopoltih, gibanje sufražetk, ki je posredno odgovorno za pridobitev ženskih volilnih pravic in nenazadnje Barbara Thompson - ena vodilnih britanskih džezerk 20. stoletja. 

Tako skozi tok albuma najprej slišimo arabsko navdahnjen trip, ki mu sledi bayou-jazz in njegove kolektivne improvizacije. Sledijo transkripcije Malalinih besed pred skupščino Združenih narodov in nevihta, ki simbolizira neustrašno dejanje Rose Parks. V zadnjih dveh skladbah se Ahmed in njen orkester posvetijo domači Britaniji, vse bolj drznim sufražetkam in njihovemu končnemu zmagoslavju, ter zaključni suiti za saksofonistko Barbaro Thompson. Glasbeni izrazi v posameznih skladbah tako odsevajo kulturne in družbene okoliščine dejanj žensk, ki so jim skladbe posvečene, odsevajo tok dogodkov, ki jih obravnavajo, in na svojstven, praktično cinematičen način pripovedujejo zgodbe posameznic in posledic njihovih dejanj. Tako Ahmed v glasbo spretno vplete vse, kar sestavlja njen glasbeni svet - ženstvenost, aktivizem, arabske korenine, različne jazzovske stile, dodajanje elektronike, besedne igre in tudi domače glasbeno izročilo, še posebno t. i. novi britanski jazz.

V svoji slabi uri nam Polyhymnia, tudi sama muza, pričara šest muz, navdihov, ki jim Yazz Ahmed pošilja svoj poklon. To stori z izredno kontekstualiziranimi, konceptualno izdelanimi skladbami, ki so pravzaprav popolna mešanica tradicije in modernosti. Pričara tako veličastne trenutke, ki pritičejo drznosti dejanj obravnavanih osebnosti, kot tudi trenutke skromnosti, iz katerih izhaja Yazz Ahmed. Gre za raznovrsten album, na katerem skozi dosežke žensk, ki jih občuduje, avtorica zelo dobro predstavi svoj izredno zrel, bogat in iz septeta Family Hafla razširjen repertoar. Ta sega vse od arabsko obarvanega psihedeličnega jazza do bigbandovsko zveneče široke, vseskozi improvizirane zvočne mavrice, vmes pa se znajdejo nianse avantgarde, funka, groovaa, elektronike in drugih sladkorčkov, ki krasijo zvok novega britanskega jazza. Album je od svojega začetka do konca neusahljiva reka improvizacij in plavanja po raznolikih jazzovskih vesoljih.