YOUNG FATHERS: Cocoa Sugar

Ninja Tune, 2018

Škotski trio Young Fathers je v začetku tega leta prvič obiskal naše odre. Prišel je tik pred izdajo svojega uradno tretjega albuma, ki ga je v svojem zmagovitem nastopu predstavil le kanček, a je zbrane v Kinu Šiška s samosvojo mešanico elektronske glasbe, hiphopa, afriških vplivov, indie rocka, številnih trendov iz sodobne elektronske glasbe, r’n’b-ja, soula in gospela kljub večplastnosti pripeljal do plesnega vrhunca. Ta je izstopil v kontekstu živega nastopa, drugače pa na ploščah plesnost leži v podtalju te glasbe. V ospredju so vokalna večglasja, ki ob treh različnih karakterjih predstavljajo kompakten spoj prefinjenosti in surovosti. Sprehod po izbranih kosih njihove diskografije, vključno s skladbami s prihajajoče plošče, je razkril razvoj benda od samosvojega branja hiphopa k izrazitejši melodičnosti, medtem ko sama glasba na odru ponuja še silovitejšo zmes eksplozivnosti in raznoterih emocionalnih usedlin.

Young Fathers so trojček škotsko-afriških korenin, pregnetenih v konglomerat edinburške urbane blokovske izkušnje z odmevi delavske mladine in migrantstva, ki skozi fragmentarno izkušnjo spajanja žanrov, zastrtega nervoznega šuma, omamnih melodij treh glasov in govoric pronica iz njihove glasbe. Ta na plošči Cocoa Sugar morda res premore še več pop senzibilnosti, a je še vedno izrazito samosvoja in težko ulovljiva v svojih tresočih tenzijah dušnega tremola, rapidnih gest, zvenov, melodij, večglasij, ritmov in šumov. »Tremolo of the soul«, kot pravijo v pesmi Tremolo, ujet med hedonizmom in krivdo in razpet v milje grenko-sladkega, kar ponazarja tudi večpomenska skovanka Cocoa Sugar, ki seveda delno provocira tudi v polju rasnih identitet, tako kot naslov njihove predhodne plošče White Men Are Black Men Too, a po besedah benda meri predvsem na emocionalni milje.

Škot Graham G Hastings, glavni producent in vokalist, ter vokalista Kayus Bankole in Alloysious Ally Massaquoi, nigerijskih in liberijskih korenin, so svojo samosvojo verzijo hiphopa iz povezave z britansko linijo kaj hitro zapeljali v primerljive mednarodne vode že s prvima dvema mikstejpoma za ameriški domicil drugačnih linij hiphopa, založbo Anticon (to zgodnjo fazo tria je dodlično predstavil Dušan Bujalić v oddaji Odprti termin za glasbo), ki se je pred leti dodobra usidrala tudi pri nas z ustvarjalci, kot so Why?, Sole, Sage Francis, Themselves in pokojni Alias. Sledila je nagrada Mercury leta 2014 za prvi uradni prvenec Dead ter utrditev s ploščo White Men Are Black Men Too. Sodelovanje z zasedbo Massive Attack je bilo več kot logično, saj sta mehanizem in samosvoja posvojitev različnih žanrskih izrazov skozi osebna razbiranja hiphopa značilna za obe zasedbi. Naslednja postaja je bil T2 Trainspotting 2.0 in napoved novega albuma, za katerega je bilo rečeno, da bo šlo za najmanj členjeno različico njihovega izraza in posledično pričakovanje preboja v mainstream.

A bend je na Cocoa Sugar raje brezkompromisno ostal v svojih okvirjih in znova ponudil dvanajst kratkih pesmi, skozi katere vzpostavlja intenzivno formo intenzivnih vmesij. Vmesij med vznesenostjo in prekinitvami le-te, plesnostjo in lomljenjem pulza, med hrupnostjo in milozvočjem, linearno narativo in fragmenti, jasno artikulacijo glasu ter krikom in medklici, melodičnostjo in harmoničnostjo večglasij oziroma napevov in njihovo bolj surovo prepletanje na sledi dediščine ljudskega petja. Očitno je zmes grenko-sladkega preveč nestanovitna, nagnjena včasih preveč na stran grenkega in drugič na stran sladkega, da bi nas zazibala v prijetno uspavanost mainstreama. Pregovorna eklektičnost njihove glasbe je plesna, da ravno zagrabi in nato popusti, ter vznesena in evforična do strmega padca, drobci žanrov in njihovih konvencij pa hipni in zamegljeni ter hitro spremenljivi, pa četudi gre za počasen tempo. Lep primer je pesem Lord, v osnovi reminiscenca na izročilo črnske duhovne pevske tradicije, ujeta v ubranost in harmoničnost glasov, ki počasi iztirita, klavirski zven pa postopno pada in se zamika iz ustaljene melodične linije. Obenem pesem nastavi motiv, ki se vtira v številne pesmi na plošči, motiv vere, boga, dušnega pastirja, ki je ujet v polje dvoma, v polje odrešitve in greha, v dinamiko krivde in užitka znotraj želje, ki je včasih izpovedana kot sled sodobnega potrošništva, drugič kot mačistično poželenje moške erotične sle in tako dalje ... Gre za hvaležne trope v popularni glasbi, ki jih trio uspešno vnese v lastno govorico, govorico večglasnih in menjajočih se vlog, pozicij in zornih kotov.

Te podčrtuje kopica raznolikih ritmov, sintetičnih tonov in dromljanj, občasnih basovskih udarcev in motoričen pulz. Ta poganja skladbo WoW in v bolj okleščeni maniri morda eno bolj direktnih hip hop narativ skladbe Toy. Prva cinično izpove egocentričen duh časa: »What a Time To Be Alive/ I'm gonna put myself first/ Everything is so amazing/ I said Wow!«. Ritem občasno postane zastrt, minimalističen in upočasnjen, ujet v dromljajoče harmonije opojne pesmi Tremolo in skorajda prvinsko surov, plemenski v spoju z izročilom bluesa v napevu pesmi Fee Fi ter skrajno nervozen in tesnoben v Wire, v kateri zveni skorajda acidhousovski klavirski riff.

Temačni odtenki sodobne družbe in posameznika v njem v njihovi glasbi na povrhnjici zvenijo vzneseno, opojno in omamno, v stilu vznesenih duhovnih napevov in ritualov, le da v tej vznesenosti plešemo po grobovih in v osebnem peklu. Eklektičnost je temelj njihove glasbe, za katero se na novi plošči zdi, da je ponotranjena in ne prihaja od zunaj ter da se je ne da razgraditi in suhoparno identificirati, pokupčkati in analizirati. To je njihov zvok, ki se ga ne da kar tako klonirati, in nova plošča ga izpoveduje v najmočnejši podobi v njihovi karieri.