Young Widows: Easy Pain

Temporary Residence, 2014

Trio Young Widows prihaja iz Louisvilla v Kentuckyju, njihov album Easy Pain pa je v slabih deset let dolgi karieri četrta studijska izdaja. V njej so se zapisali kot glasni, agresivni, noise rockerski bend, ob tem pa se jim pripenja še etikete, kot sta post hardcore in post punk. Ob njihovi glasbi se poslušalcem skozi ušesa sprehodijo imena Jesus Lizard, Melvins, Taken By Strangers, pa tudi Dinosaur Jr, saj v svojo glasbo poleg agresivnosti in brezkompromisnosti nagnetejo še razmazano kitarsko umazanijo, kar jih bistveno oddaljuje od predhodnega mathcore benda Breather Resist.

Njihov predhodni album In and Out of Youth and Lightness je bil zaznamovan predvsem s temačnejšimi barvami, kar je kazalo na to, da skupina raziskuje svoj zvok in ga skuša razširiti nad ustaljene okvirje. A ta veliki met jim je dokončno uspel z albumom Easy Pain, ki ohranja temačnost, obenem pa vsebuje polno energičnosti in tudi široko definiranega zvoka. Na njem jim je uspelo preteklo zgodovino zvoka, ki je poln agresivnosti in noiserskih zidov, povezati v formo, ki se sliši izjemno sveže in povezano, kljub temu da pesmi v sebi nosijo destrukcijo. To je tudi referenčna točka, ki album zaznamuje in povezuje, agresivnost in predvsem  ojačan zvok, ki se skozi efekte razprši do te mere, da deluje kot visok zvočni zid oziroma cunami, ki zruši vse pod seboj. 

Pesmi se začenjajo z daljšimi uvodnimi deli, ki napovedujejo rušilnost vala, ki prihaja za njimi. Čeprav so ti uvodni deli le delček mozaika, pa bistveno prispevajo k celotni sliki albuma, saj ustvarjajo smiselno nit, ki medsebojno spaja pesmi. Album tako deluje kot smiselna celota, kljub temu da se skupina vseskozi trudi, da bi zvok raztrgala in uničila.

Skozi hrupnost in parajoči zvok slišimo zvočne delce, ki se trudijo priplavati na površje, da bi postali slišani. Tako je uvodna pesem Godman zaznamovana s kitarami, ki v sebi nosijo bluesovko formo, agresivnost zvoka pa te kitarske prijeme prisili, da se prikažejo v svoji najbolj surovi in primarni obliki. Ob tem pa pesmi ohranjajo drive, tekoči potek pesmi, ki navkljub nenehnim surovim preprekam ohranjajo smer gibanja naprej. Najbolj izpostavljen primer tega je pesem Kerosene Girl, testosteronsko ojačan post punk, ki vsebuje zadosti melodičnosti, da se usede v uho, in toliko norije ponavljajočih se kitar, da se sliši kot v spiralo ujeta shizofrena norost. Spet drugje Doomed Moon prepriča s počasnim in zibajočim zvokom, ki je slišati kot trk težkih lokomotiv, v katerega se sčasoma naseli natripan kitarski zvok. Izpostavimo še pesem King Sol, za katero so navdih za ritmično podlago dobili pri funkijaški pesmi Dance Your Ass Off tolkalista Hamiltona Bohannona in dobimo kolaž raznovrstnih pesmi, ki so pošteno nabildane, a obenem ohlapne in dojemljive za široko paleto hrupnosti. 

Kot smo že omenili, se Young Widows vseskozi trudijo, da bi album Easy Pain uničili na prafaktorje. To jim sicer ne uspe, saj pesmi rešuje njihova ohlapna in razpuščena forma, tako da se vedno znova prilagajajo in spreminjajo svoje agregatno stanje od jasno definiranih pa do bolj ohlapnih oblik. Ne uspe jim uničiti in raztrgati pesmi, zato pa toliko raje poslušamo, kako se skozi ves album trudijo narediti ravno to.