Žiga Ipavec: TolKalSka

Zvočni izviri, 2021

V tokratni Tolpi bumov bo osrednje ime Žiga Ipavec, šempetrski tolkalec, bobnar, človek, ki drži niti ritmične igre pri nekaterih od najdaljnosežnejših zasedb, ki izvirajo iz goriškega glasbenega bazena. Z – za slovenske razmere – izredno bogate, delovne in plodovite scene, ki se je v zadnjih 20 letih zgradila iz posebej entuziastične, jazzovski in svodnejšim impro godbam naklonjene šole, ki ni zgolj glasbena, je življenjska ter soustvarja, četudi ohlapno, vseeno močno glasbeno skupnost. Obenem pa tudi medgeneracijsko uživa ugled tako v slovenskem kot tudi širšem prostoru in ima tam prav posebno mesto. Primorska jazz in impro scena se tudi konkretno udejanja v prostorih KC Vrtojba in na festivalih, kot sta Brda Contemporary Music Festival in Jazz Cerkno, ter s podstatjo v vseprisotni mentorski vlogi velikega Zlatka Kaučiča s kaljenjem v njegovih Kombo generacijah poseduje dodatno dimenzijo v koherenci in povezanosti glasbene skupnosti.

Ipavec je tudi sam eden od Kaučičevih učencev, bil je član druge generacije Komba, torej Komba B, ki je iz Kaučičevega gnezda odletel na prelomu prejšnjega desetletja in s plejado zasedb pravzaprav preplavil slovensko impro in jazz prizorišče. Tudi če se iz omenjenega bazena tokrat ob navajanju referenc omejimo zgolj na zasedbe, ki jih sestavlja Žiga Ipavec, bosta že marsikateremu laiku jasna mnoštvo povezav in koherenca znotraj scene. Tako Ipavec tvori že omenjeni Kombo B, poleg tega pa še jazzcore vlak smrti Koromač, vse bolj razburljivo in že tako priljubljeno zasedbo Nesesari Kakalulu, ter tudi nekoliko obskurnejši izraz zasedbe Kavasutra. Po vseh teh podvigih je zdaj napočil čas za prvo solo bobnarsko stvaritev. Ipavec, njegova tolkala in njegovo znanje, zgoščeni v slabih štirideset minut glasbe.

Konec decembra izdana samozaložena plošča je naslovljena TolKalSka. Kal nad Kanalom je vasica, skupek zaselkov na pobočjih Banjške planote na severnem Primorskem oz. Goriškem, in je kraj umetnikovega umika. TolKalSka je nastala v dobrem mesecu dni, bojda ob nekaj spremembah koncepta, prehajanj med improvizacijo in načrtovano godbo ter vpijanja okolice, rezultat pa je devet raznolikih kosov, ki sestavijo zgodbo avtorjevega bobnarskega nastopa.

A kot da slutiti že naslov, to kakopak ni zgolj solo bobnarski album, že v avtorjevem glasbenem oblikovanju, sploh pa v ploščinem zvokovju, leži na ducate prizvokov, prepariranih pa tudi impromptu tolkalskih inštumentov in zvočil. Ipavec raziskuje zvok, operira akustično, svobodno, avantgardno. Navdih jemlje iz specifičnega okolja, vase vsrka vaški vrvež, skrivnostne srhljivosti nočnih ur, vodnjake, gozdni mir, zvonik. Zrcali jih v zvočnost in jih posuje po kotičkih krajine na kraški planoti. In se nato znova vrne v sobo, v groove, ritem, poglabljanje bobnarske obrti, najde prostor celo za elektronske poskuse.

Na obronkih Alp se v Ipavčevo pripoved zlijejo jesen, človeški glasovi, dvotakt motorke, zvočenje, zvokovje ter avtorjev taktni glasbeni um, ki vse to prebavi in improvizira v eter. Tam, kjer še vedno izzveneva trk med afriško in evropsko ploščo, nastane Ipavčeva slikovita igra nasprotij in ravnotežij med umetnim in naravnim, med akademskim in samoukim, med ruralnim in urbanim, med tradicijo in modernostjo. TolKalSka se lahko v svoji specifični surovosti brez dvoma postavi ob bok izpostavljenim glasbenim izdelkom novejše slovenske jazzovske in improvizacijske godbe.