Trakovi časa: Združene mehiške države

Oddaja

Trakovi časa: Združene mehiške države

5. 10. 2018 - 9.20

2018-10-05-trakovi-časa-trakovi-časa-prvo-oddajanje.mp3

Trakovi časa je izobraževalna oddaja, posvečena zgodovini popularnih glasb širom sveta.
Mitološki potopisi in pisma o globalnem glasbenem daj-damu.
V sezoni 2018/19 na sporedu vsak drugi petek ob 9.20.

TRAKOVI ČASA, PRVIČ - Estados Unidos Mexicanos

Prvo pismo:

Dragi moji,

ura je zgodnja. Ladja je majhna za valove, na katerih plujemo. Tudi potnikov je malo, le kakih ducat nas potuje v znane kraje neznanih časov.

Plujemo v sedanje Združene mehiške države, kjer bivajo glasbeniki, ki so napeve svojih prapradedov že zdavnaj pozabili. Njihove roke igrajo na uvožene instrumente, njihove besede govorijo svoje jezike. Nekdanja popularna glasba me najbolj zanima, regionalne okoliščine pa niso zanemarljive.

Za prvič bom kratek, kmalu pristanemo. Se vam javim v petek ob 9.20. Priklopite na Radio Študent.

Zbogom,
Jadran

Celotno prvo pismo:

Dragi moji, vsi, ki poslušate in vsi, ki berete,

lepo pozdravljeni v oddaji Trakovi časa, v kateri beremo pisma o potovanjih v zgodovine popularne glasbe. Svojo pot, ki bo trajala od oktobra do junija, začenjamo v Srednji Ameriki, natančneje v regiji, ki ji že zadnjih nekaj desetletij pravimo Združene mehiške države, krajše – Mehika. Zakaj zgodovino popularne glasbe začeti prav tam? Zdi se ravno prav misteriozno oddaljena in z ravno prav misteriozno zgodovino in z ravno prav stereotipno predstavo o mehiški popularni glasbi…

Kot bomo ugotavljali tudi v prihodnjih oddajah, je praktično vsa latinskoameriška popularna glasba plod spajanja evropskih in afriških glasbenih elementov, ki se je že ob več priložnostih vrnila k svojim izvornim regijam. Sarabanda je denimo zgodnji primer plesne zvrsti, ki so jo Španci v 16. stoletju prenesli v svojo metropolo iz srednjeameriških kolonij, kjer je bil izrazito erotičen, hiter, zapeljiv, v Evropi pa najprej prepovedan s strani tradicionalnih avtoritet, zaradi tega zanimiv umetnikom, kot je bil Miguel de Cervantes, nato pa sčasoma z upočasnjenim tempom prilagojen glasbi in plesu na baročnih dvorih in kasneje izgubljen v francoskih operah.

Nas bo vseeno bolj zanimalo zadnjih 200 let, ko so se določene glasbene oblike snemale in razpečevale preko fonogramov iz šelaka, radijskih valov, klasičnih gramofonskih plošč, kaset in kasneje CD-jev ter skoraj končne digitalne oblike. Množični mediji so pospešili to križanje glasbenih elementov, če se lahko splošno izrazimo, in zanimal nas bo prehod zvočne ločitve izvedbe in posnetka. Množična glasba in nacionalna glasba pri tem ne bosta rada hodila z roko v roki. Tudi določenih družbenih vplivov na glasbo ne bomo mogli izpustiti. Glasba Aztekov, Indijancev, če hočete, je zelo malo vplivala na popularno glasbo, ker je bila potisnjena izven mestnega in dostojnega živeža; ne le glasba, temveč tudi ljudje. In da vplivi jasno izvirajo od tam, od koder so kolonialisti uvažali sužnje in njihove instrumente.

Španci so v dobrih treh stoletjih precej oblikovali mehiško glasbo, nekako na podobni ravni, kot so na mehiško glasbo vplivali vitalni kubanski žanri: bolero, razne variacije sonov, danzónov, preden so se posneli prvi mariachiji v prvem desetletju 20. stoletja. Bežen začetek lahko v 16. stoletju pripišemo drugi ljudski formi, špansko govorečemu populističnemu gledališču – tonadillo, ki razširja najprej španske, nato pa druge lokalne glasbene oblike. S tem lahko sledimo tudi cirkulaciji zgodnjih oblik španskih glasbil (najočitneje brenkal, kot sta kitara in harfa), ki so oblikovala najprej lokalno folk glasbo.

V 19. stoletju so se zaradi nacionalističnih vzgibov začeli Mehičani namenoma odmikati od španskih vzorov in se obračali k drugim – italijanski klasični glasbi in pevskemu načinu bel canto, ki ga na Youtubu še danes predstavljajo posnetki pogovorov s Pavarottijem. Uvedli so se novi prostori in novo salonsko prepevanje v romantičnem slogu, ki so vzbudili kasnejši urbani mehiški canción – sentimentalno, ljubezensko pesem v počasnem tempu, ki ni asociirana s plesom.

Osnovne premise mehiške popularne glasbe, ki ima izrazite italijanske vplive, lahko retrospektivno razdelimo v štiri kategorije. Tradicionalni canción predstavljata eden ali dva vokalista ob kitarski spremljavi. Canción romantica predstavlja podoben stil, le da se je vzpel na ramenih tradicionalnega cancióna v času množičnih medijev, kar najbolj izrazito kaže večja številčnost sestave in orkestrsko ozadje. Tretji tip mehiško-italijanske glasbe je balada romantica, ki se je vzpela že v času mednarodnega mainstreama, in prevzema internacionalne forme sentimentalne balade kot tudi profesionalizirane korporacijske produkcijske načine. Na tej točki so si Mehičan José-José, Španec Julio Iglesias in Britanec Engelbert Humperdinck gradili sorodne kariere z mednarodnimi publikami in so poznavajočim ušesom praktično identični.

Četrta kategorija mehiške glasbe italijanskih vplivov pa je tako imenovana canción ranchera. Izvori rancher vodijo do kmečkih pesmi na ruralnih plantažah, tovarnah (haciendas). Med vladanjem Porfirija Díaza v drugi polovici 19. stoletja so bile inkorporirane v gledališko glasbo, najbolj v Mexico Cityju. Dramatična urbanizacija in migracija brezposestnih kmetov v mesta je utrdila lokalne zvezde, dokončno pa jih povzdigne medijski milje, od radia, posnetkov in kina, kjer sta bleščali ikoni Jorge Negrete in Pedro Infante.

Kino so obiskovali in je bil tržen predvsem za nižje sloje. Posledično so se vrtele produkcije raznih pustolovskih dram, polne akcij, romance in glasbe. Ne glede na to, da so bile delane za delavski razred, pa so bile plod čiste kapitalistične zabavne industrije s celim paketom zvezdniškega sistema. In to je prva poanta današnjega pisma: lastnost marsikatere - tudi mehiške - popularne glasbe je, da temelji na spremenjenih in uvoženih glasbenih stebrih. Pri tem Združene mehiške države pretežno večajo domet glasb, kar jim ne gre dobro le danes v času streaming platform, kajti že leta 1971 so imeli več kot 480 komercialnih radijskih postaj. Za določeno mehiško distinktivnost pa moramo zaiti v severno mehiško regijo, kjer se bomo posvetili norteñu, in malo čez mejo z ZDA tejuanu oziroma Tex-Mex muziki.

Začnimo pri norteño glasbi. Severne regije Mehike, ki so do leta 1848 vključevale tudi jugozahodne predele ZDA, so bile dolgo časa precej odrezane od centralne Mehike. Severni in centralni del Mehike je do 19. stoletja ločevala redko poseljena, a velika regija, ki so jo naselili priseljenci tekom 19. stoletja, v času boljših prometnih povezav. Naselili so se številni Nemci in Čehi, ki so s seboj prinesli svoje glasbene vplive, ki jih je celotna severna regija zelo hitro posvojila - sploh v času proti-španskega nacionalizma. In tako pridejo v Mehiko skozi norteño stili, kot so valček, redowa, mazurka in seveda polka.

Centralni Mehičani so seveda večino časa norteño glasbo imeli za provincialno, medtem ko so severni Mehičani razvili občutek regionalne identitete na podlagi te glasbe. Norteño glasba je zato igrala pomembno vlogo v času mehiške revolucije leta 1910, ker je enotila različne družbene skupine in nenazadnje romantizirala lik prostega in samozavestnega moškega s konjem in orožjem – mehiškega kavboja po vzoru vodje dela upora, Pancha Ville.

Del Mehičanov – Chicanos - pa je leta 1848 ostal v ZDA in zaradi svojega drugačnega položaja v ameriški skupnosti razvil paralelno zvrst norteño glasbi, Tex-Mex. Do leta 1930 sta se norteño in Tex-Mex prepletala z nepogrešljivo harmoniko po vzoru Bruna Villareala, s podobnimi drugimi instrumenti, nato pa sta se stila ločila. Tex-Mex je hitro prevzel bobne in saksofone, umiril tempo – menda je bila pred drugo svetovno vojno polka umerjena nad 120 udarcev na minuto – in se ustalil v javnih plesnih dvoranah, medtem ko je bila norteño glasba severnega dela Mehike dlje časa privržena starim običajem. Šestdeseta in sedemdeseta so bila najbolj vitalna za Tex-Mex in norteño. Doba pevke Chayite Valdez in pevca Ramóna Ayale je bil vrhunec norteña v Mehiki.

V Ameriki je bil Tex-Mex povezan s karakterjem delavskega razreda, medtem ko so srednjerazredne ameriške Mehičane zanimali big band orkestri, ki so igrali swing, kumbijo, kubansko músico tropical. Njim je Tex-Mex provincialen in zaznamovan z »marginaliziranim etničnim proletariatom«. Tex-Mex se tako zdi kontradiktorna tvorba, ker so ga venomer producirali večinoma manjši, lokalni založniki in koncertni organizatorji. Istočasno pa je depolitiziran in ni združevalen element mehiške skupnosti v Ameriki.

Ah, Mehika. Neki ameriški politik ji je nekoč rekel: »Tako daleč od boga, tako blizu ZDA«. Mariachiji, ki jih danes najbolj poznamo, so se v orkestrski obliki uveljavili relativno pozno, še za časa naših babic in dedkov, medtem ko so bile te sestave prej precej manjše in manj profesionalne. Lahko pa bolj razumemo njihovo priljubljenost v zgodnji Jugoslaviji, ko je vzniknil žanr šlagerjev z oznako YU-Mex. Naj nam za konec zapoje Ivo Robič ...

Oddaja Trakovi časa se s temi mislimi zaključuje. V etru bomo zopet čez 14 dni, ko bomo pluli proti Karibom.

Srečno vam želim Jadran.

Plejlista:

01 Willie DeVille - Hey Joe

02 David Russel - Handel: Suite 7, Sarabande

03 Conjunto Jarocho Medellin de Lino Chavez - La Tuza

03 D. de Ramos - Flor De Canela

04 Rocco Granata - That’s Amore

05 Julio Iglesias - Hey

06 Jorge Negrete - Júan Charrasqueado

07 Chayito Valdez - Yo Soy de San Luis Potosi

08 Flaco Jimenez - La Feria Polka