UNBALANCE: I

Overbalance, 2019

V svetu elektronske glasbe se je z razcvetom produkcij, pripravljenih z analognimi sintetizatorji zvoka, začel širiti rek o dveh tipih strojev. Prvi so seveda tisti zanesljivi – zahodnjaški, ki zaradi natančne manufakturne reprodukcije ob pritisku na želen gumb vselej oddajo pričakovan zvok. Po domače rečeno – delajo, kot je treba. Takšen pričakovani zvok je v nasprotju z zvoki strojev, ki so jih izdelovali na vzhodneje pozicioniranih terenih, tudi ponovljiv. Ko pa govorimo o predvidljivosti drugega tipa strojev, torej predvidljivosti ruskih elektronskih zvočil, so ta zavoljo unikatnih notranjosti – pogosto izdelana tudi po načelih tehnik DIY – bolj nezanesljiva. Zanje se namreč nikoli ni vedelo, ali bodo delala oziroma kako bodo delala. Čeprav je bil zven ruskih mašinerij med drugim tudi produkt zgodbe o prikrajšanju in neutrudljivi želji po medu in mleku, ki se cedita v Berlinu, je slednji svojo eminentnost požel ravno zaradi sociopolitičnega stanja na domačem terenu. Ruski sintetizatorji zvoka zato niso nikoli dosegli zvenov Rolandovih kremastih tonov, prej oscilirajo kot unikatni živi organizmi, ki jih zaznamujejo inovativnost, ostrina in hrup težkega železa, kakršen odmeva iz vojaških tovarn. Dejansko je večina teh prvih sredstev za realizacijo ruskih tehno utopij nastala prav tam – v Rusiji.

Pripadniki vzhodnih podzemnih kultov se sicer zadnja leta na različne načine borijo za osvoboditev plesišča iz železnih okovov. S pojavom mlajših generacij, ki se ne spominjajo več časov, ko sta bili glasba in ljubezen okronani za hudičeva podaljška, ki ljudi vabita v pasti dekadentne svobode, je skozi okno – kljub represivni družbeni strukturi, na katero med drugim kaže absurdnost še vedno aktualne antigejevske propagande – zapihalo nekaj svežega vetra. In to najbrž samo po sebi tudi ni neodvisno od nove prisotnosti družbenih omrežij, ki so Rusom omogočila vpogled v dogajanje na evropski tehno sceni, ki si že lep čas uspešno utira pot v sfere mainstreama. Naj omenimo še, da se je večina ruskih rejvov začela z ilegalnimi akcijami na marginah, denimo v Sibiriji, in se nato v zadnjih nekaj letih naselila tudi v sama osrčja tamkajšnjega kulturnega dogajanja – v Moskvo in Sankt Peterburg.

Eden od gonilnih elementov današnjih podzemnih viž je gotovo v Moskvi nastanjeni producent Aleksander Matlahov, ki deluje pod psevdonimom Unbalance. Medtem ko je lani poleti kot parola – vse od ruskih ulic pa do notranjosti evropskih klubov – odzvanjal Schackejev tehno hitič Kisloty People, je Aleksander odvod svojega julijskega EP-ja I premierno predstavil na poletnem festivalu Gamma v Sankt Peterburgu. Matlahovi glasbeni produkti so nekakšen miks zvenov, ki so iz klubov bobneli v različnih obdobjih zgodovine klubske elektronike. Slišimo zametke UK-groova iz devetdesetih v kombinaciji z bolj sterilnimi futurističnimi zvoki, ki se prelivajo v nekaj, čemur trenutno pravimo val modernega tehna – katerega predstavnik Unbalance dejansko tudi je. Vseeno pa mu ne zmanjka občutka za posredovanje industrialnih zvenov in udarnih rezov, ki v nas kljub surovosti še vedno vzbudijo tisti zgodovinski sentiment, s katerim so prepojene stene razpadajočih tovarn. 

Tako EP izdajo I kot Aleksandrove nastope v živo zaznamuje očitno iskanje stabilnosti oziroma njeno pomanjkanje. To kaže asimetrija, ki se skozi celoten EP nahaja v procesu preoblikovanja, se premika po stereo spektru, a nikoli zares ne izgubi ravnotežja. Unbalance kot posameznik predstavlja primankljaj simetrične stabilnosti, kar skuša uravnotežiti s projektom Rebalance – platformo, na kateri izdaja različne remikse in komade, ustvarjene v sodelovanju z drugimi producenti. Vrh dramskega trikotnika zgodbe o iskanju ravnotežja pa predstavlja njegova založba Overbalance, ki si s poseganjem v svet oziroma distribucijo glasbe nabere prednost, ko zaradi prekomerne uravnoteženosti morda postane tudi gibanje ali akcija. S tem pa, ko doseže bifurkacijsko točko, ki na plesišču ali v dnevni sobi seže v uho poslušalca, izterja plesni delež, da bi se proces le lahko znova prestrukturiral. 

Povedali smo kar nekaj o samem kontekstu, v katerega je Unbalance vključen, zato moramo ne glede na to, da se je med drugim izkazal tudi kot pridigar tehno maš v berlinskem Berghainu, poudariti tudi unikatnost ritualov, ki se godijo v specifičnem ruskem okolju. Rusi so sicer mnenja, da festival Gamma v Sankt Peterburgu predstavlja okno v Evropo, a lahko bi rekli tudi, da festival Evropejcem predstavlja okno v Rusijo. Brez dvoma pa je za vse rejverje ta neobičajni festival, ki zaseda prostore monumentalne tovarne Stepan Razin, portal v svobodo, v kateri plešejo na elektriko priklopljeni kiborgi ali stroji – tako tisti, izdelani na zahodu, kot na vzhodu –, ki so svoje človeške oblike pustili doma. Arhitekturna kompleksnost tovarne, prepredene z neskončnimi stopnišči, ki celoten festival spremenijo v labirint, nas vodi v glavni prostor popolne tehno utopije. V kombinaciji z jutranjo svetlobo, LED lučmi, svetlobnimi inštalacijami in modro-roza laserji, ki ustvarijo sentiment cyberpunkovske estetike, ki bi jo lahko primerjali s tisto v animiranem filmu Ghost in the Shell, smo deležni občutka, da so ljudje le še pozabljeni artefakt tehnološko napredne civilizacije, na ruševinah katere stojijo le še flešerski plešoči hologrami. Takšen je prostor, v katerega sodi glasba Aleksandra Matlahova, ki publiko neprizanesljivo enoti v navidezni svobodi in enakosti. Razlika se zopet pojavi takrat, ko odletimo nazaj v kraje, v katerih so žuri prav toliko samoumevni kot Moogovi sintetizatorji, ki ves čas pridno delujejo predvidljivo in brez napak, domačini pa se skrivajo v svoje omare …