ART-AREA 219

KONČNA POSTAJA JE METELKOVA

Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto je letos praznovala dvajseto obletnico obstoja. Prostor bivše vojašnice, ki je zdaj že evropsko, če ne tudi svetovno znan kot prizorišče alternativne kulture in predvsem nočne zabave, ima tudi svojo malo manj poznano umetniško plat in zelo specifično zgodovino. Ravno ta manj znana, vendar bistvena zgodovina umetniške stvaritve Metelkove, kakršno poznamo danes, je bila tema razstavno-raziskovalnega projekta z naslovom »Končna postaja« v skupni produkciji Galerije Alkatraz, Sveta umetnosti ter ustvarjalcev in ustvarjalk AKC Metelkova mesto.

Pregled vizualne scene v AKC Metelkova mesto je bil na ogled med 10. in 22. septembrom v sklopu praznovanja že omenjene 20. obletnice. Program je obsegal javna vodstva po zunanjih intervencijah, dražbo umetniških artefaktov rezidenčnih umetnikov, delavnico izdelovanja mozaikov za otroke in dokumentarno razstavo »Metelkova oživljena!« v Galeriji Alkatraz, ki je predstavila tudi številne video zapise pogovorov, po domače intervjuje, z metelkovskimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poleg tega so bili za javnost odprti umetniški ateljeji in čajnica ter čitalnica Zavoda SCCA oziroma Sveta umetnosti. Hkrati je kuratorska ekipa v zasedbi Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Saša Nabergoj, Jadranka Plut in Simona Žvanut skupaj s sodelavci zbrala in pripravila tudi obsežno digitalno gradivo, dostopno na spletnem naslovu www.worldofart.org. Na tem mestu je mogoče najti seznam in fotogalerijo likovnih intervencij v javnem prostoru Metelkove, fotografije različnih dogodkov, seznam literature na temo AKC Metelkova mesto in še marsikaj drugega.

Posebno velja izpostaviti besedilo Saše Nabergoj »Gesamtkunstwerk Metelkova mesto«, objavljeno v Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, katerega zadnja številka je v celoti posvečena obletnici Metelkove. V tem besedilu avtorica s pomočjo obsežne umetnostno-zgodovinske analize postavlja tezo, da so AKC Metelkova mesto njeni uporabniki z arhitekturnimi, gradbenimi, umetniškimi in rokodelskimi intervencijami v njen javni prostor in zunanjost stavb v dvajsetih letih spremenili v celostno umetnino Metelkova. Nadalje trdi, da je treba celostno umetnino Metelkova obravnavati kot »work-in-progress«, katerega posamezni segmenti počasi izginjajo oziroma se prekrivajo s posegi drugih in na tak način tvorijo živo in regenerativno celoto, ki je v popolnem nasprotju s tradicionalnim razumevanjem ohranjanja kulturne dediščine.

Izčrpno in podrobno raziskovalno-dokumentarno delo vizualne umetnosti na Metelkovi poteka že od leta 2011. Lansko leto je tako ob 19. obletnici nastala »Vmesna postaja«, ki je predstavila prerez predvsem trenutnega stanja likovne produkcije Metelkove na vseh nivojih, medtem ko je bila letošnja »Končna postaja« usmerjena bolj k raziskovanju zgodovine in zgodovinskega spomina celotne AKC Metelkova mesto. Kot poudarjajo avtorji projekta, jih niso zanimale posamezne umetniške prakse, temveč osebne zgodbe, subjektivni pogledi in multiplost narativov.

Projekt »Končna postaja« tako poskuša dokumentirati in javnosti predstaviti nastanek in zgodovino nekega v urbanističnem, socialnem in umetniškem smislu zelo posebnega prostora. Moramo priznati, da je odločitev avtorjev »Končne postaje« raziskovati zgodovino AKC Metelkova mesto skozi prizmo njene produkcije slikarske, kiparske, arhitekturne in druge estetike povsem na mestu. Če malo parafraziramo misleca, lahko rečemo, da je zgodovina Metelkove zgodovina njene vizualne umetnosti. Ne samo v nekem abstraktnem filozofskem,  temveč tudi v čisto konkretnem eksistencialnem smislu. Ravno umetniška predelava fasad stavb, njihove notranjosti in okolice v kose živeče vizualne umetnosti je več kot enkrat pomagala preprečiti rušenje. Zrušiti stavbo ni težko, zrušiti umetniško delo pa je nekaj povsem drugega.

Ob tem se zastavlja vprašanje, ali se množice domačih in tujih nočnih obiskovalcev ob popivanju in zakajanju ter vsesplošnem zabavanju, ki ga tukaj nikakor ne obsojamo, sploh zavedajo simbolnega pomena umetnosti, ki jih obkroža na Metelkovi? Ali poznajo zgodovinski kontekst, v katerem je nastajala? Kako to, da nam je v tej majhni, pohlevni in nesamozavestni Sloveniji uspelo ustvariti nekaj tako posebnega, če ne celo unikatnega? Na zadnje vprašanje je zelo težko odgovoriti, vendar ostaja dejstvo, da AKC Metelkova mesto preprosto ne bi bilo brez umetnosti. In sicer tiste uporniške, nekonformistične in alternativne zvrsti umetnosti, ki je kot otrok civilnih iniciativ ter družbenih gibanj pankerskih in novovalovskih 80. v začetku 90. let iskala svoj življenjski prostor.

Kot je zapisal sociolog Drago Kos, je šlo za poskus fizične umestitve drugačne socialne in kulturniške prakse v urbano strukturo, projekt urbanega paralelnega prostora, ki bi bil v precejšnji meri neodvisen od formalnih institucionalnih vzorcev družbenega delovanja. In tako je tudi bilo. V trenutku, ko so mestne oblasti izklopile tekočo vodo in elektriko, je bila stopnja neodvisnosti od formalnih vzorcev družbenega delovanja zagotovo na višku. Porodnim krčem navkljub se je kmalu oblikoval svojevrsten simulakrum oziroma realna utopija. Skupnost, ki je zavračala institucije kot del širšega družbeno-političnega sistema in njihove igre označevalcev. Paralelni urbani prostor, ki je omogočal kreativno delovanje nekje vmes med institucijo in ulico, vmes med anonimnostjo in priznanostjo.

Z drugimi besedami, oblikovalo se je prizorišče alternativne kulture v pravem pomenu te besede. Ob tem se velja spomniti na besede Rastka Močnika, da kultura pomeni mehanizme, ki jih mi sistematično mislimo ločene od njihovih družbeno-zgodovinskih pogojev. Ali drugače, ko občudujemo baročne fasade, pred njimi nikoli ne vidimo grmad, na katerih so gorele čarovnice. Tako tudi alternativne kulture ne moremo misliti niti konzumirati, brez da bi poznali družbeno-zgodovinske pogoje zasedbe vojašnice v Metelkovi ulici.

V začetku 90. let se je, tako kot ob vsaki večji družbeni spremembi, zdelo, da so do včeraj nemogoče stvari postale uresničljive. Negotovost bližnje prihodnosti, povzročena s  spremembami političnega in gospodarskega sistema, je vzpostavila metafizično okolje, v katerem je bilo možno prav vse. Različne do takrat utopične in vizionarske ideje so nenadoma postale dosegljive. Miselnost tistega časa morda še najbolje ponazarjajo besede Bratka Bibiča: »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče.« V tem kontekstu AKC Metelkova mesto predstavlja enega zadnjih reliktov duha osamosvojitve in časa, ko so bile dovoljene sanje. Nekaj te prvotne iskrenosti in naivnosti je mogoče občutiti še danes.

Ideja Metelkove je nastala v času, ko se še ni zares vedelo, kaj je to kapitalistična demokracija in kakšne so njene pasti. V demokraciji naj bi bilo dovolj prostora za vse, tudi za tiste, ki zavračajo institucije, politični sistem, establišment, birokracijo in še kaj drugega. Sčasoma se je le izkazalo, da potrošniška ideologija ne trpi drugačnosti in da je pripravljena požreti vse, ki zavračajo njene zakonitosti profita in prostega trga. Če nič drugega, že zgolj zaradi domnevno dobičkonosne lokacije nekdanje vojašnice v središču mesta.

Projekt »Končna postaja« nam tako s svojim raziskovalnim in dokumentarnim delom pomaga razumeti, kako je umetnost premagala materializem. Vsaj zaenkrat. Obenem pa omogoča tudi vpogled v širše družbeno-zgodovinske okoliščine projekta slovenske osamosvojitve oziroma ponuja še enega izmed delnih odgovorov na zdaj že obrabljeno vprašanje – kje se je vse skupaj zalomilo? Ob vsem silnem teoretiziranju se je avtorju pričujočih vrstic porodila misel, da bi si projekt, kot je Končna postaja, zavoljo svojega dokumentarnega in edukativnega pomena zagotovo zaslužil stalni razstavni oziroma muzejski prostor. Vendar je temu kmalu sledilo spoznanje, da takšen prostor že obstaja v obliki in podobi celostne umetnine Metelkove. Da je slednja pravzaprav sama svoj muzej. Na koncu dodajmo še to, da so bili prvi dnevi Metelkove hkrati zadnji dnevi famozne plebiscitarne enotnosti in zato ravno Metelkova kot prostorska manifestacija miselnosti in idealizma iz konca 80. let predstavlja končno postajo zgodbe o civilni družbi.

Bojan Stefanović

RAZDALJA ZDAJ

»Ne vem točno, kako se nama je to zgodilo. Težko je pojasniti.« To so besede, ki sem jih pogosto slišala od različnih ljudi, ki so na različne načine doživeli razpad partnerske zveze. Mislila in izrekla sem jih tudi sama. Zapisana so bila tudi v odlomku iz dnevnika, ki je kot mimogrede prilepljen na steno spremljal fotografsko razstavo »Razdalja zdaj« finske fotografinje Arje Hyytiäinen, ki si jo je do 10. oktobra mogoče ogledati v ljubljanski Galeriji Fotografija. 

Besede, ki ne povedo nič, pa vendar vse. Čeprav govor o vrtincu čustev, v katerega te potegne, in po različnih fazah zmede, obupa, samoobtoževanja in še česa pogosto izpade tako patetičen, da človek skorajda dobi sladkorno; ga prime da bi se pognal skozi okno ali pa samo pošteno mahnil koga, ki poveličuje »dobre stare čase« in se neumorno samopomiluje – pogosto torej samega sebe. Čeprav tovrstne občutke oseba pogosto doživlja, kot da se dogajajo samo njej in jih nihče drug ne razume, torej kot zelo osebna in zato napol sveta, in tista, ki jih je prav svetoskrunsko generalizirati, so ravno ta kulturno univerzalna. Ker pravzaprav ne poznam osebe, ki tekom svojega življenja v takšni ali drugačni obliki ne bi izkusila razpada zveze, bodisi je zapustila ali bila zapuščena. Tako da prav ta dva ista ali podobna stavka najverjetneje vsebuje prenekateri intimni dnevnik. 

Fotografije različnih formatov, posnete v črno-beli in barvni tehniki, združene pod naslovom »Razdalja zdaj«, sestavljajo vizualno pripoved, v kateri se mešajo dokumentarizem, intimna izpoved in fikcija. Seriji uspe na gledalca prenesti vse tisto, »kar je težko pojasniti, pa se je vendarle zgodilo«, celoten konglomerat nasprotujočih si čustev in vso mizerijo razhoda, ki se ne konča s filmskim koncem tipa »sorodni duši končno spoznata, da sta si usojeni, in potem živita srečno do konca svojih dni«, niti takšen, ko se glavnemu junaku/junakinji po zgrešenem razmerju vendarle nasmehne sreča in sreča »ta pravo« osebo; ampak tistega rušilnega, ki te izvrže v vesolje neskončnih srhljivih možnosti; takšnega, po katerem ostane bore male in ki ga kasneje težko povežemo s tistim, kar naj bi se imenovalo ljubezen. In smo potem primorani sestaviti vse na novo.

Čeprav se na fotografijah pojavlja tudi oseba, ki je vir njenega čustvenega stanja, avtorici transfer uspeva predvsem z iskrenim razkrivanjem sebe in svojih občutkov, bodisi je to v obliki melanholične krajine ali atmosferskih interierjev - samevajoče zakonske postelje, njegove obleke v travi, osebe, ki se v zaporednih posnetkih vedno bolj oddaljuje; s samokritičnimi avtoportreti, ki razkrivajo občutja zapuščenosti, nesprejemanja in apatije, in insceniranimi samomori.

Prav slednji v pripoved vnašajo humorne momente, ki v začetni fazi najverjetneje niso bili mišljeni kot smešni, temveč bolj kot katalizator najbolj črnih misli, ki jih poraja dušeč občutek brezizhodnosti in eksistencialnega obupa. Poigravanje z misijo, da je skok skozi okno ali uporaba vrvi na najljubšem drevesu najlažji izhod? Prav v tako prikazanem trenutku, dokumentiranem na fotografiji, čeprav se ni zgodil, odmeva resnost dane situacije, ki je vendarle istočasno komična in v sebi skriva življenjsko modrost, ki pravi, da bo prišel čas, ko se bomo temu smejali. No, odvisno od stopnje humorja, s  katerim smo ali pa nismo obdarjeni, in stopnje, do katere smo pripravljeni sprejeti šalo na svoj račun. 

Ob razstavi »Razdalja zdaj« je bila na voljo tudi knjižica z istoimenskim naslovom, ki je izšla leta 2007, v kateri se fotografije, fragmenti tekstov in prostoročnih skic spajajo v formi dnevnika. S skorajda dnevnim fotografiranjem lastnega vsakdana Arja Hyytiäinen vseskozi sestavlja svoj privatni arhiv fotografij oz. arhivskih podob, kot jih sama imenuje. Več o svojem delu, seriji »Razdalja zdaj« in pogledu nanjo z današnje perspektive je avtorica zapisala v krajšem intervjuju, ki sva si ga izmenjali po elektronski pošti.

Na svojih fotografijah ti uspe prikazati celo paleto različnih, ambivalentnih čustev, ki vsebujejo tudi komične momente. Zdi se, kot da uporabljaš fotografijo ne le kot dokumentiranje vsega, kar se ti dogaja, ampak kot neke vrste terapijo.

O terapiji lahko govorim potem, morda tudi med samim fotografiranjem, v glavnem pa takrat, ko sestavljam serijo fotografij. Čeprav je vse zelo osebno, moraš do fotografij vzpostaviti določeno distanco, pozabiti, kaj se je res dogajalo, drugače se lahko v njih izgubiš. Praktično dnevno fotografiram svoje življenje in vse, kar me obdaja, potem pa se življenje zgodi, kar spreminja način pogleda, kako gledamo, kako jaz gledam in razumem fotografiranje/samo dejanje fotografiranja.  

Tudi pišeš. Kako pa razumeš medij fotografije?

Dolgo časa sem iskala in še vedno iščem jezik, v katerem se najlažje izražam. Finsko sem zapustila pri 20 letih in od takrat govorim druge, nematerinske jezike. Fotografija je prišla povsem naravno. 

Kako se je razvijal tvoj specifičen fotografski izraz? Kdo ali kaj te navdihuje?

Rekla bi, da z razvojem, ki je prišel, brez da bi ga resnično opazila. Imela sem mentorje in fotografe, ki so mi služili za zgled in s katerimi se lahko identificiram, kot so Anders Petersen, Viktor Kolar in Josef Koudelka, ki prihajajo iz vzhodne Evrope, kasneje so se mi zdela navdihujoča dela Christiana Boltanskega. Vedno pa poskušam najti formo in estetiko, ki mi ustrezata glede na projekt, ki ga v tistem trenutku razvijam.

Tvoje serije so zelo intimne in iskrene. Za to se moraš vedno znova izpostaviti, se razkriti. Te to kdaj moti?

Ne.

Imaš fotografije, ki jih ne maraš ali jih celo sovražiš? Kaj narediš z njimi?

Trenutno ne. Ne marati ali imeti do fotografije negativne občutke zahteva osebno obremenitev/vpletenost in zgodbo za njimi, čas pa pogosto spreminja način, kako jih gledamo (fotografije). Nimam fotografij, do katerih bi gojila močna negativna čustva. Spominjam se, da sem nekoč po razpadu še ene zveze zažgala kup fotografij, vendar predvsem zato, ker sem želela fotografirati ogenj skupaj s fotografijami. Na koncu sem bila precej omotična in dala na ogenj samo nekaj fotografij, od katerih sem imela boljše kopije na papirju, ogenj ni bil prav velik in zato je tudi fotografija ostala samo na negativu in ni nikoli obstajala na papirju. Prav tako način, kako so fotografije gorele, ni bil tako kinematografski, kot sem si želela.   

Razstavljena serija fotografij »Razdalja zdaj« je bila posneta med letoma 2002 in 2005. Kot sem lahko razbrala iz ene od tvojih publikacij, pa zgodba, ki jo prikazuje, ni edina izkušnja razpada zveze v tvojem življenju. Kako so te tovrstne izkušnje zaznamovale kot osebo in kot fotografinjo?

Vsakokrat, ko je človek prizadet, ranjen ali kako drugače čustveno vpleten, seveda nekaj pride iz tega, četudi samo obdobje neproduktivnosti. Oblikovala sem dve ‘break up’ fotografski zgodbi, vendar ne z namenom, da bi to postalo moje  edino prepoznavno delo. 

Kako gledaš na te fotografije danes?

Z distance. Mislim, da zdaj živijo svoje življenje.

Razhodi so težki, vendar se mi zdi, da kljub temu niso najtežji del – ta pride potem, ko moraš ugotoviti, kdo si brez partnerja; kaj hočeš – od sebe, od življenja, od drugih ljudi –, in tudi prevzeti odgovornost za to.

Mislim, da se je enako težko najti v razmerju; da se ne izgubiš v drugem, ampak da oba ostajata v ravnovesju. Kar je na koncu težko v vsakem primeru, ja, da se navadimo lažne varnosti in tega, kar mislimo, da je življenje. Tako vsaj jaz vidim vse skupaj.

Kaj bo danes prinesel Arji Hyytiäinen?

Upam, da radovednost in drugo perspektivo pogleda na svet. Pred kratkim sem postala mati in to je spremenilo mojo percepcijo. Vzpostaviš distanco, drugo bitje postane pomembnejše kot ti. Odpreš nova vrata in to je dobro.

Z optimističnim pogledom nazaj je tako mogoče brati tudi avtoričin dnevniški zapis iz Prage leta 2005: »Danes je bilo hladneje, veter sem občutila kot lastno zmedenost. Poskusim premišljevati, kam sem hotela pred tabo, za tabo … Morda sem se morala izgubiti v nama, da sem potem lahko spet našla pot do sebe. Zdaj poskušam biti iskrena, sočutiti, razumeti. Poskušam se zadržati, ostati mirna, ne glasno vpiti. Kot da sem prej od daleč gledala, kako se stvari dogajajo, gledala iz sebe. Zdaj gledam vase.«

Jasna Jernejšek