ART-AREA 226

Mesto ponoči//radioCona REuse CITY: REuse Radio

Kulturni center Tobačna nam je med 16. in 24. januarjem predstavil raziskovalno-razstavni projekt, ki je rezultat sodelovanja ekipe projekta radioCona in kanadske umetnice Anne Fritz. Celotni projekt, katerega mnogoterih naslovov se bomo lotili nekoliko kasneje, obsega prostorsko in vsebinsko heterogeno sočasno dogajanje na ravneh urbanega okolja, FM frekvence in radijske oziroma FM razstave. Skupna imenovalca dogajanja sta radio kot neposredni umetniški medij ter nočni čas dogajanja, ki, kot trdijo avtorji, bojda vnaša dvoumje v specifiko urbane krajine.

Precej dvoumja, če ne celo zmede pri razumevanju projekta pa vnaša že sam naslov zadeve. Sprva lahko preberemo, da gre za prej omenjeno Anno Fritz in njeno Mesto ponoči, čemur sledi z dvojnim forward slashem razločeno nadaljevanje, ki se glasi radioCona REuse CITY, dvopičje, REuse Radio, vejica, razstava.

Če je semantična juhica metaznakov ter velikih in malih črk še nekako smiselna, pa medsebojno gnezdenje naslovov menda projektov in podprojektov vsekakor ni več. Ob vseh teh označevalcih končni pomen izzveni le še kot naziv neke španske vasi.

Zdi se, da gre za en projekt, ki ima vsaj dva naslova. Morda pa sta to vendar dva projekta pod enim, vendar dvojnim, kompleksnim naslovom? Ali gre pri tem za logistično organizacijske zagate umeščanja različnih projektov pod isto razpisno in proračunsko postavko ali pač za konceptualna oziroma praktična razhajanja, ostaja nejasno.

Dejstvo, da edina tuja gostujoča umetnica, Anna Fritz, očitno nastopa s samostojnim projektom Mesto ponoči, hkrati pa je navedena tudi kot ena izmed kustosinj preostale FM razstave, tudi ne pomaga ravno razjasniti avtorsko-organizacijske zmede.

Če gre za sodelovanje kot organizacijski način izvedbe projekta, bi pričakovali vsaj poenoten in smiseln naslov, tako pa imamo težave že s samim poimenovanjem projekta, katerega tematika je, zanimivo, komunikacija prek medijskih tehnologij.

Kakorkoli že, pred sabo imamo večdimenzionalen projekt, ki si za temo umetniškega raziskovanja zastavlja fenomen radia. Pri tem ne gre za klasično razumevanje radia kot enosmernega komunikacijskega kanala za distribucijo raznolikih vsebin, temveč za svojevrstno sintezo, pri kateri forma postane tudi vsebina. Medij je prav zares sporočilo v tej najbolj dobesedni in hkrati inverzni različici McLuhanove znane krilatice.

Program dogodkov nam je v dobrem tednu dni ponudil kar nekaj zanimivih nastopov v živo, in-situ oziroma site-specific performansov in zvočnih sprehodov, dve predavanji na temo zvočne umetnosti ter retransmisijo svetovnega praznovanja rojstnega dne umetnosti. Nastop v živo Anne Fritz z naslovom Bela svetloba, ki je del njenega projekta Mesto ponoči, je bil predvajan tudi na valovih Radia Študent. Poleg tega je bila organizirana tudi delavnica, na kateri so povabljeni umetniki iz regije odkrivali možne pristope soočanja z mestno nočno krajino s pomočjo radijskih tehnologij. Več informacij o sodelujočih umetnikih in predstavljenih delih lahko najdete na spletnih straneh Kulturnega centra Tobačna in skupine radioCona.

Anna Fritz se je pri svojem dvomesečnem rezidenčnem bivanju v Ljubljani osredotočila na raziskovanje zvočne slike urbanega prostora ponoči. Mesto ponoči po lastnih besedah vidi kot prostor, poln potencialnih možnosti: užitkov, nevarnosti in subverzij, ki ga opredeljuje preobrazba iz vsakdanjosti v prostore senc in sanjarjenja. Nočni prostor radia, podobno, zanjo predstavlja osvoboditev od rutine delovnega dne, pri čemer elektromagnetizem koncipira kot nevidni odtis mesta, ki presega omejitve pozidanega prostora.

Brez dvoma gre za idejno in konceptualno neobičajen projekt, ki vnaša kar nekaj svežine tako v galerijsko dogajanje kot tudi v polje zvočne umetnosti. Ključna pojma elektromagnetnega odtisa urbanega pejsaža ter mestnega nočnega življenja odpirata kar nekaj zanimivih vprašanj in razmislekov.

V egoizmu in samovšečnosti sodobnega vsakdanjika pogosto pozabljamo na obstoj različnih podsistemov, entitet ali pa razsežnosti znotraj fizikalne realnosti samo zato, ker so slednji prikriti neposredni čutni zaznavi. Tisto, kar ostane nezaznano, posledično uhaja racionalni refleksiji. Vendar to še ne pomeni, da gre za nepomembne pojave. Kako je videti elektromagnetni ali pa svetlobni odtis mesta iz perspektive žuželk, slepih miši in drugih magnetno ali pa frekvenčno občutljivejših bitij, s katerimi si delimo nočno življenje? Že dolgo se govori o svetlobnem, zvočnem in elektromagnetnem onesnaževanju kot resnih ekoloških in zdravstvenih problemih.

Eden pomembnih učinkov vseh umetniških del v sklopu obravnavanega projekta je tako ravno vizualizacija in ozvočenje drugače prikritega, vendar relevantnega dogajanja. Hkrati se na ravni posameznih pristopov in rešitev ponuja zanimiv vpogled v različne načine poslušanja slike in gledanja zvoka, skratka, holistične percepcije čutom nevidnih a vseeno prisotnih razsežnosti realnosti, ki konstituirajo svojevrsten vzporedni prostor.

Po drugi strani je človeška percepcija noči in nočnega življenja še zmeraj močno romanizirana in povezana z vsakovrstnim skrivnostnim ali celo odklonskim ravnanjem. Kljub umetni osvetlitvi noč še zmeraj ostaja tisti čas primordialne teme, kjer vid odpove in se moramo zanašati na druga čutila, da bi videli. Hkrati noč predstavlja čas spanja, mirovanja in tišine. Nočna aktivnost, najsi gre za žuranje ali potepanje, vedno deluje kot seganje po prepovedanem sadežu in predstavlja alternativo ustaljenemu, formaliziranemu urbanemu dogajanju. Tako odločitev avtorice Anne Fritz povezati elektromagnetni odtis urbane krajine z idejo mesta ponoči zveni toliko bolj smiselno, saj gre v resnici za dve precej sorodni stanji.

Na koncu se ozrimo še nekoliko na družbeno relevantnost umetniškega projekta REuse CITY: REuse Radio. Če avtorji projekta upravičeno sklepajo, da zaznana in transmisirana valovanja predstavljajo elektromagnetni odtis urbanega okolja, moramo stopiti še korak nazaj in ugotoviti, da samo urbano okolje ni nič drugega kot fizični odtis neke družbe v času in prostoru. Iz povedanega sledi, da se družbeni odnosi in strukture zrcalijo v raznolike prostore in prežemajo vse razsežnosti materialne in drugih realnosti. Ali, če hočete, tisoče platojev. V tem smislu raziskovanje elektromagnetnega odtisa mesta ponoči s pomočjo radijskega medija nikoli ni zgolj samo to, temveč je vedno hkrati tudi način družbene kontekstualizacije, če ne celo kritike.

Radijska tehnologija je zgodovinsko eden prvih človeških virov elektromagnetnega sevanja, zato obravnavana razstava vsebuje tudi določen introspektivni element. V kontekstu urbanega okolja je radijski medij pomembno spremenil prostorske percepcije in prakse. Omogočil je premagovanje prostora kot ovire in odprl okno v svet, s pomočjo katerega lahko potujemo brez premikanja in vidimo brez gledanja.

Temu primerno uporaba radijske tehnologije kot načina prezentacije čutom neslišnih valovanj nikakor ni arbitrarna. Ravno nasprotno, ko raziskujemo elektromagnetni odtis mesta ponoči, v njem vidimo predvsem lastno zgodovino.

Bojan Stefanović

MADE IN US

Včeraj se je v Galeriji Vžigalica zaključila razstava Made in Us, konceptualno zastavljeni projekt fotografa in štirih slikarjev. Predstavila je fotografije Uroša Abrama, narejene s kamero oralis, v katere so s svojimi slikarskim intervencijami posegli umetniki Uroš Weinberger, Mark Požlep, Luka Uršič in Miha Štrukelj.

Tovrstno spajanje fotografskega in slikarskega medija ter prehajanje med njima, ki ima svojo zgodovino, je v konceptualnem smislu ponudilo predvsem raziskovalno-eksperimentalno platformo. Ta je postavila pod vprašaj smiselnost zamejevanja posameznih umetniških medijev in njihovih ustaljenih kodov ter ponudila izhodišča za razmislek o smiselnosti okostenelega omejevanja umetniškega izražanja na splošno.

O idejni zasnovi, poteku in realizaciji projekta Made in Us smo se pogovarjali z njegovim iniciatorjem, fotografom Urošem Abramom. 

//////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek