Art-area 270

Pozdravljeni v 270. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, ki dvakrat mesečno predstavlja in komentira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji smo se pogovarjali z zagrebškim kuratorskim kolektivom BLOK – Lokalna baza za osvježavanje kulture. Beseda je tekla predvsem o zadnji izdaji UrbanFestivala – festivala intervencij v javnem prostoru, ki sicer pod njihovim organizatorstvom poteka že od leta 2001. Zadnja edicija festivala je bila namreč realizirana kot tri leta trajajoči projekt z zaključkom v lanskem letu, pred dobrim mesecem dni pa je zaključek pospremila tudi izdaja publikacije Natrag na trg!

Zadnja izdaja UrbanFestivala je bila, kot že rečeno, zaključena z izdajo istoimenske publikacije Nazaj na trg!. Tema trga je bila obravnavana po eni strani kot političen prostor, pa drugi pa kot simbolno mesto, koncept publikacije pa se je poskušal izogniti običajnemu dokumentiranju izvedenih umetniških del. Namesto fotografske in kronološke dokumentacije o delih tako indirektno govorijo besedila avtorjev/ic različnih profesionalnih profilov. Vizualne priloge pa pri tem predstavljajo predvsem raznoliki detalji, ki so bili uporabljeni med samim procesom nastajanja umetniških del in intervencij, izvedenih v okviru festivala.

Četudi je naslov publikacije in festivala formuliran v imperativu, je že v naslovu uvodnika ta preformuliran v vprašanje, skratka 'Nazaj na trg?'. Vprašalna oblika pa pri tem potiska v smer premisleka in dvoma, ali je trg sploh prihodnji prostor politične borbe.

In če že razmišljamo o javnih, protestnih politični gestah, se je potrebno nekoliko dotakniti nekaterih nedavnih globalnih protestov. Na primer newyorškega protesta Occupy Wall Street, ki je potekal v parku Zucotti ter bil usmerjen proti ekonomski in socialni neenakosti, s čimer je postopoma zavzel tudi globalne razsežnosti.

Ime kairskega trga Tahrir je postalo svetovno znano zahvaljujoč arabski pomladi oziroma natančneje egiptovskim protestom, ki so leta 2011 zrušili politično hegemonijo Hosnija Mubaraka. V tej navezavi je znan postal tudi Gezi park v istambulskem Taksimu, kjer so se leta 2013 odvile masovne demonstracije za pravico do parka kot javnega prostora ter proti izgradnji trgovskega centra. Če smo že pri tem, ne smemo zanemariti niti trga Leona Štuklja, kjer so mariborski protestniki pokazali zobe skorumpirani oblasti.

Ključno vprašanje, ki se pojavlja s tem v zvezi je, kaj se dogaja, ko protesti ugasnejo, ko se načeloma zamenja nekaj političnih imen, predvsem pa: koliko je v resnici doseženih strukturnih sprememb? Ko je v Guardianu Alain Badiou pisal o grških protestih, je recimo izpostavil občutek politične impotence. Pri tem slednjega ni lociral v vztrajnost ljudi, njihovo pomanjkanje hrabrosti, pasivnost, depolitiziranost ali pač podporo večine »nujnemu zlu«. Zelo očitno je skratka, da relativno množično razširjeni »odpor« obstaja.

Za Badioua leži ključni problem v tem, ker se vzporedno s protestnimi gibanji v zadnjih letih ni izoblikovalo nobeno zares novo razmišljanje o politiki na masovnem nivoju. Ker se vzporedno ni vzpostavilo novega besedišča, ki bi se izvilo iz retorike protesta, kjer recimo vodje sindikatov na neki točki uspejo prepričati protestnike, da ne ostane nič drugega kot potrpežljivo čakanje. - In to čakanje na naslednje volitve.

In ravno v teh okvirih si je mogoče zastaviti vprašanje, ali je mogoče »umetnost v protestu« ali »protestno umetnost« razumeti kot potencialno orodje reartikulacije naštetega. Predvsem pa: ali je v kontekstu protesta umetnosti »dodeljena« zgolj funkcija didaktičnega, dekorativnega, estetskega dodatka, ali pač morebiti obstaja kakšna oblika »presežnega izražanja«. Pri tem pa še: če da, v kakšni obliki?

V času gibanja Occupy so se tako številni uveljavljeni umetniki organizirali ter nadaljevali s svojim umetniškim delovanjem v okviru samega gibanja. Vendar je bilo pri tem njihovo delovanje prvenstveno aktivistično, skratka: hitro, enostavno in začasno. V tej navezavi se tako pojavi še dodatno vprašanje: ali se skratka umetnost dogaja onstran protestov, pri čemer si, praviloma retroaktivno, zgolj prisvaja določene geste in jezik?

Nekako v ta problemski okvir poskuša zarezati tudi publikacija Nazaj na trg! Dotika se skratka vprašanj o političnem potencialu umetnosti v javnem prostoru ter je koncipirana v šest problemsko-tematskih enot, ki se dotikajo vprašanj demokratizacije politike, umetniških tematizacij migrantske politike Evropske unije, javne spomeniške plastike, parazitskega kolektiva kot izvedbene strategije, deindustrializacije in demokratizacije kulturne proizvodnje.

Skozi vseh šest segmentov publikacije - bodisi kot motiv bodisi kot tema – je skratka izpostavljena rdeča nit ideje protesta. Pri tem je sam protest tematiziran kot gesta, ki se ponavlja kot odgovor na procese demokratizacije, deindustrializacije, komodifikacije in marketizacije, ekonomskih migracij, ki so sledili 90-tim vzporedno s vključevanjem v svetovne kapitalistične tokove in podobno.

Že v prvem tematskem sklopu, ki se dotika vloge mladih znotraj političnega polja, je tako na primer predstavljeno delo Šepetaj, pripoveduj, poj, kriči Željke Blaškić. Umetnica v tem delu svoja politična prepričanja spreminja v niz protestnih pesmi, katere nato izvajajo štiri deklice na nekaterih lokacijah v Zagrebu.

Sledi oblikovalka Nina Bačun, ki je osmislila delavnico izdelave transparentov (plakatov) za navijaško skupino Belih Angelov, ki se na stadionih bori proti fašizmu, homofobiji ter rasizmu. Dolgoletni sodelavec Radia študent Ičo Vidmar v tem tematskem sklopu ponudi pronicljiv tekst o relaciji glasbe in družbenega protesta, pri čemer povezuje zgodovinske pripovedne pesmi, ki so se izvajale v okviru gibanja Occupy Wall Street ter v okviru mariborskih vstaj in demonstracij v Ljubljani.

Drugi tematski sklop je posvečen tematiki beguncev, pri čemer je posebej zanimiv predvsem pogovor s Mohammadom Numanom, ki ga je vodil Davor Konjikušić. Numan namreč govori o podrobnostih protesta beguncev na Dunaju, s katerim so ti opozorili na krhkost lastnega položaja ter zahtevali nič več kot zgolj osnovne človeške pravice.

Tretji tematski sklop publikacije se ukvarja z javno plastiko na trgih, vključuje pa predstavitev performansa Marka Markovića, naslovljenega »Spomenik protestu«. Lokacija, kjer je avtor postavil ta začasni spomenik, je trg Francoske Republike v Zagrebu, ki je tudi trg, na katerem se sme vsakdo mirno zbirati in javno protestirati, brez da bi bil primoran protest uradno najaviti.

Povrhu tega pa se na tej isti lokaciji nahaja tudi tekstilna tovarna Kamensko, katere delavke so v preteklosti - namesto v notranjosti same tovarne - štrajkale pred njo ter se temu ustrezno znašle na lokaciji, predvideni za proteste.

V četrtem tematskem sklopu, ki je posvečen komodifikaciji in privatizaciji javnega prostora, velja izpostaviti izvedbeni protest, ki si ga je zamislila skupina radio-aktivistov Ligna. Njihov protest je bil zamišljen v obliki trojanskega konja, lociranega v notranjosti trgovskega centra, pri čemer to isto obliko uprizarjajo poslušalci, ki svoje gibe prilagajajo navodilom, ki jih slišijo na radio-sprejemnikih.

Znotraj petega tematskega sklopa, ki se nanaša na posledice procesa deindustrializacije, velja izpostaviti delo umetniškega dua KURS, ki je naslikal mural v tovarni ITAS v Ivancu. Mural je svojevrstni hommage borbi delavcev Itasa, ki so ob koncu svojega protesta tudi prevzeli tovarniške obrate, tako da proizvodnja teče naprej.

Na tem mestu izpostavljeni prispevki se skratka dotikajo teme protesta vzporedno s tematizacijo trga kot političnega prostora. To isto pa je kljub vsemu zgolj eden od aspektov raziskovanja pomena trga v okviru projekta Nazaj na trg! Vendarle: ko si urednice publikacije zastavljajo vprašanja o političnem, odgovore raje iščejo predvsem v zgodovinskih primerih, pri čemer torej v veliko manjši meri iščejo sodobne medije oziroma prostore političnega angažmaja. Iz tega razloga se je tako mogoče vrniti k Badiuojevem pojmu politične impotence masovnih protestov ter zaključiti s vprašanjem: ali je morda politični prostor, ki dejansko dopušča neko novo besedišče, nekje povsem drugje?

V nadaljevanju pa prisluhnimo pogovoru o festivalu UrbanFestival s kuratorkama Ivano Hanaček in Ano Kutleša. Pogovor je potekal v Adžijini ulici 11, kjer se od nedavnega nahaja Baza - delovni, razstavni in programski prostor društva BLOK.

Prisluhnite