DRUGA EKSPLOZIJA: 90 (uvod)

V 244. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite razmisleku ob razstavi Druga eksplozija: 90 leta (uvod), ki so jo minuli teden odprli v Galeriji P74. Oddaja bo tako ali drugače v celoti  posvečena devetdesetim. Najprej bo na vrsti razmislek o projektu kot se kaže v uvodu razstave raziskovalnega projekta namenjenega osmišljenju umetnosti devetdesetih. Sledil bo pogovor Mihe Turka s pobudnikoma in na nek način tudi protagonistoma projekta, Tadejem Pogačarjem in Jožetom Baršijem. Minuli teden so tudi objavili novega slovenskega predstavnika na naslednjem Beneškem Bienalu, ker sta oba sogovornika predstavljala Slovenijo na omenjenem Bienalu, smo to priložnost izkoristili tudi za njun komentar in refleksijo o njuni izkušnji in vplivu Beneškega Bienala v devetdesetih.        

DRUGA EKSPLOZIJA: DEVETDESETA LETA

Razstava Druga eksplozija: devetdeseta in v oklepaju uvod, kot že ime pove, prva postaja večletnega raziskovalnega projekta. Prva faza, je pravzaprav razstava, ki ničesar ne pove razen tega, da se v prihodnosti pripravlja izjava in da se zbira gradivo. Raziskovalni projekt je plod sodelovanja dveh galerij z obrobja: Centra in galerije P74 z obrobja Ljubljane in Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Za enkrat delovno skupino  sestavljajo direktorica Koroške galerije Andreja Hribernik, tamkajšnji kustos Marko Košan in umetnika Jože Barši ter Tadej Pogačar.

Razstava sama je pravzaprav delo  kustosinj Ize Pevec in Nine Skumavc, ki sta del Inkubatorja za mlade kustose v okviru Centra in galerije P74. Kar izstopa pri tej razstavi je to, da pravzaprav na njej ni razstavljenih umetniških del, ampak le arhivsko gradivo in še to sila selektivno. Kot so povedali udeleženci na pogovoru pred odprtjem, je bil namen razstave na nek način samo nakazati, da se projekt začenja, in pokazati nekatere izstopajoče dogodke v kulturni krajini tistega časa. Razlog, da so to zaupali dvema mlajšima osebama, ki niti nista zavestno doživljali devetdesetih, je v tem, da se poskusi dve neobremenjeni osebi angažirati k osmišljanju tistega časa, torej da skozi raziskovanje skušata poiskati določene poudarke, ki bi se jima zdeli pomembni. Tako zastavljena postavitev prinaša le določene poudarke, ki služijo le kot neobvezujoče izhodišče.

Tako je nastala taka šolska razstava. Razstavljeni so nekateri časopisni članki iz tistega obdobja, ki se dotikajo kulturne politike, časovnica z nekaterimi poudarjenimi kulturnimi in političnimi dogodki, nekaj tabelami, ki kažejo kulturi namenjene zakone in statistike o porabi sredstev in zaposlovanju kulturnih delavcev. Potem je tu še interaktivni del, kjer je objavljena spletna stran s CVji umetnikov devetdesetih in velik list, ki vabi obiskovalce, da tudi sami dodajajo sebi pomembne poudarke.

Kot so poudarili udeleženci pogovora, je ravno to nekako namen tega raziskovalnega projekta. Da se  premisli in predvsem poudari ali pa vsaj vključi tudi nevladni sektor in druge igralce, ki niso tako vidni ali glasni, a zato toliko bolj dejavni. Tokrat je v P74 prva etapa tega raziskovalnega projekta, prihodnje leto pa naj bi v razširjeni obliki s ključnimi akterji priredili večjo razstavo v Slovenj Gradcu.       

Kar izstopa pri razstavi, je zanimiv obrat, saj razstavljanje arhivskega materiala brez neke teze ali zaključka, deluje kot svojevrsten paradoks. Ogromno umetniških del v zadnjem času je vendarle rezultat takega ali drugačnega teoretskega premisleka in je vizualni del skorajda samo reprezentacija nekega teoretskega angažmaja. Tu pa je skorajda na delu obraten proces saj je razstavljen le izbor, katerega teza je zgolj to, da teza šele nastaja. Če se umetniki umikajo v teorijo, se zdi, da na tej razstavi teorija v svoji najbolj goli komaj obdelani formi vstopa v polje reprezentacije. Projekt lahko po navadi motrimo šele, ko je ta na koncu, ko pravzaprav ne obstaja. Projekt Druga eksplozija: devetdeseta pa lahko motrimo  v najbolj surovi formi.

Naslov druga eksplozija je vsekakor ambiciozen. Spremni tekst navaja, citiramo: »Po eksploziji neoavantgarde v šestdesetih, ki jo je pri nas povzročilo predvsem gibanje in skupina OHO, lahko devetdeseta označimo kot novo eksplozijo umetniške produkcije. O devetdesetih v Sloveniji lahko govorimo samo z zavedanjem ključnih prelomov v regiji: razpad Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije, vojna na Balkanu. Kolektivno je postalo sinonim za preteklost.«, konec citata.

Za tokratno Art-Areo sta z nami spregovorila umetnika in člana delovne skupine obravnavanega projekta Tadej Pogačar in Jože Barši. Najprej nas je zanimalo, kako da raziskovalni projekt že na izhodišču nosi tako ambiciozno tezo:

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Zdi se, kot da devetdeseta še niso zares zgodovinsko obdobje. Projekt Druga eksplozija je na nek način zunanji poseg v stalno razstavo Moderne Galerije, kjer je z razstavo Kontiuniteta in prelomi pokrito dvajseto stoletje. Tam je za to obdobje na eni strani monolitno razstavljena Retrogarda na strani prelomov,  na strani kontiunitete pa množica del in avtorjev, razstavljenih v kaosu labirinta. Zanimalo nas je, če je projekt Druga eksplozija: 90 na nek način zunanji poseg v situacijo:

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Spet se vračamo k pogovoru z Jožetom Baršijem in Tadejem Pogačarjem o umetnosti devetdesetih. Raziskovalni projekt Druga eksplozija:90 ima za namen premisliti o stanju umetnosti v devetdesetih. Sledi malo daljši izsek, kjer nas je med drugim zanimalo, kako bo potekal projekt v prihodnje, kako bo z vključevanjem akterjev, odnosom med samimi člani delovne skupine, glede kriterija vključevanja in navsezadnje o možnih konfliktih, pri raziskovalnem projektu Druga eksplozija: devetdeseta.         

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Minuli teden so na podlagi javnega razpisa na ministrstvu za kulturo objavili letošnjega predstavnika na Beneškem Bienalu, kjer sta razstavljala tudi današnja sogovornika Jože Barši in Tadej Pogačar. Barši leta 1994 z delom Toliko je razlogov zakaj gojiti zelenjavo, ko je v cerkvi sredi Benetk preuredil v prostor spokojne kulture. V njej je na šok medijev in veselje obiskovalcev namreč gojil zelje. Tadej Pogačar pa je leta 2001 na 49. bienalu priredil projekt poimenovan Code:red, posvečen seksualnim delavcem. Povprašali smo ju po razvoju in vlogi Bienala na tem področju in o njuni izkušnji Slovenskega Predstavnika: 

//////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Oba avtorja sta se na Beneškem Bienalu predstavila s precej ekscentričnimi pristopi, ki so se, vsaj kar se tiče takratnih medijev, izkazali za precej kontroverzne. Barši je bil deležen malodane javnega linča zaradi blasfemičnosti gojenja zelja v cerkvi. Projekt Toliko je odgovorov zakaj gojiti zelenjavo pa je bil na nek način prelomen tudi onkraj dejstva, da je po njem Moderna Galerija izgubila primat nad obdelovanjem beneškega vrtička. Kot se je lahko videlo na zadnjem trienalu sodobne umetnosti, je povezava med hortikulturo in umetnostjo izjemno aktualna. Morda je bil Barši pred svojim časom, saj je v zadnjem času v sodobni umetnosti moč zaznati celo množico takšnih ali drugačnih projektov, ki kultivirajo tako zelenjavo kot duha. No, ja, morda na malo drugačni, bolj mesijanski konceptualni osnovi, a vendarle.  

Medtem pa je Pogačarjev Code:red Venice imenovan tudi Prostitute pavillion doživel skorajda popolno ignoranco. No,  ignoranco s strani domačih medijev. Naj omenimo, da sta v okviru njegove razstave potekala tudi kongres in parada, pravzaprav protest seksualnih delavcev, imenovan Shod rdečih dežnikov. Kot je pa naključju kasneje ugotovil umetnik, je rdeči dežnik medtem postal mednarodni simbol seksualnih delavcev, ki rdeči dežnik z referenco na slovenski paviljon na 49. bienalu postavlja med enega izmed svojih najpomembnejših simbolov. To omenjamo zato, ker je bil ravno prejšnjo sredo, 17. decembra Svetovni dan boja proti nasilju nad seksualnimi delavci, pod sloganom atRedumbrella. Kljub molku se je Prostitute pavillion izkazal za morda najdaljnosežnejšega mednarodnega predstavnika doline šentflorjanske, molk pa je bil po svoje tudi precej zgovoren.

To je namreč že najmanj drugi Pogačarjev javni projekt, ki je zaživel onkraj umetnikovega angažmaja. Prvi je bil, kakopak, projekt Kralji ulice, ki je podobno kot Code:red poskus institucionalizacije neke druge marginalne skupine, tokrat brezdomcev. Govorimo seveda o projektu Kralji ulice in istoimenskem časopisu, ki je začel pozneje s pomočjo drugih sil izhajati. Morda je vse to le spekulacija, a vendarle so od devetdesetih do zdaj v mestnem središču prenehali preganjati brezdomce, kar se v čedalje bolj sterilnem centru zdi sila nenavadno. Tudi brezdomci v centru in ne na obrobju so na nek način morda ostanek umetnosti devetdesetih.

Miha Turk