Svetlobna gverila / Benjamin Kreže / Jan Faber

Pozdravljeni v 193. ediciji oddaje Art-Area, ki tokrat prvič odzvanja v radijskem spektru v novem ponedeljkovem terminu. Art-Area bo odslej na sporedu vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. Tokrat bomo predstavili in komentirali dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti v zadnjem tednu. Ko je v četrtek padel mrak, se je Lenka odpravila do Galerije Vžigalica, kjer je trg v produkciji Strip Cora [stripkora] razsvetljevala letošnja Svetlobna Gverila. V nadaljevanju bomo poslušali Mihaelov komentar rotirajoče instalacije Benjamina Krežeta v Galeriji Kapelica. Nazadnje pa nas bo Ida odpeljala v Umetnostno galerijo Maribor na ogled razstave Jana Fabra.

Šesta Svetlobna Gverila je prižgala luči sedemnajstega maja, in sicer z več paralelnimi postavitvami, ki so poleg Galerije Vžigalica potekale na Trgu francoske revolucije, obzidju Križank, v Križevniški cerkvi, na vrtu Festivala Ljubljana in na ploščadi Kongresnega trga. Tematika letošnjega festivala je gibanje, razstavljena umetniška dela pa so zrcalo različnih sinestetičnih raziskav in umetniških praks v polju svetlobe in giba.

Francosko revolucijo sta svetlobno zakurili industrijski oblikovalki Kaja Avberšek in Darja Osojnik. Rubensova cev kiparja Jake Miheliča je ob zvokih 2-2-2-7 zažgala Križevniško cerkev. Na vrtu Festivala Ljubljana, pri Križevniški cerkvi, so študentje četrtega letnika kiparstva Akademije za likovno umetnost in oblikovanje osvetljevali glasove. Obzidje Križank pa so obsedli ščurki Boštjana Čadeža. V.I.P Aleksandre Stratimirović je na ploščadi Kongresnega trga svetlobne gverilce povzdigoval v zvezde.

Galerijo Vžigalica sta mojstrsko - samurajsko, v ritmu Die Maschine, razigrala Natanescu & Schatzi, ki ju poslušamo v ozadju. Klavir Mateja Stupice in Staša Vrenko sta organsko popačila glasbo sodobnosti. Damijan Kracina in Vladimir Leben sta P2Pirovsko zavrtela migotajoči plamen obstoja. Preprosto lepo je video-svetlobno izžareval Neven Korda. Driling sistema prikaznih in neprikaznih predstav sta prepletla Damijan Kracina in Sašo Kalan.

Sledijo izjave reportažnega, gibljivega karakterja. Brez pretenzije favoriziranja katerega koli umetnika in umetniškega dela smo »zgverilili« Katerino Mirović, kustosinjo in organizatorko festiva ter nekaj umetnikov, ki so z nami podelili razmišljanja o svojemu delu, umetnosti, gibu, svetlobi, sistemu.

Kot rečeno, v podlagi že ves čas poslušamo zvok Die Machine avtorjev Natanescu & Schatzi iz instalacije v Galeriji Vžigalica, kajti avtor meni, da zvok gibajočega objekta pove več kot izjava. V nadaljevanju pa poslušajmo izjavo vodje programa StripCore in veleuma Svetlobne Gverile Katarine Mirović.

///////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA: katramirovic (3:50)

///////////////////////////////////////////////////////////////

O gibanju sta spregovorila še Matej Stupica in Staš Vrenko.

///////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA: Stupica&Vrenko (2:25)

///////////////////////////////////////////////////////////////

O svojem delu in odnosu do gibanja smo se pogovarjali tudi z Vladimirjem Lebnom.

///////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA: leben (2:06)

///////////////////////////////////////////////////////////////

Neven Korda, ki svetlobnih, gibljivih videoinstalacij ne dela zgolj v času Svetlobne gverile, temveč tudi sicer v svojem delu, je povedal naslednje:

///////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA: Korda (5:08min)

///////////////////////////////////////////////////////////////

Festival Svetlobne Gverile traja do šestnajstega junija. Ob uvodnem nagovoru iz kataloga „umetnost moramo braniti pred ego tripi oblastnikov, njihovo nevednostjo, zagrenjenostjo in strahom posameznikov!“ svetlobno vabljeni na gibanje čez gverilske prostore javno dostopnih prostorov Ljubljane.

Hitler ni eden, Hitlerjev je petindvajset. Nekoč davno je v nebesih živel nadangel Lucifer, »prinašalec luči«, ki je bil Bogu nadvse ljub. Toda v samotnih urah tuhtanja in premlevanja nebeške hierarhije se ga je polastil napuh in Bog ga je v svojem srdu strmoglavil. Z enim samim ediktom je postal padli angel, Satan. Veke zatem je podobna usoda doletela nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja, na katerega namiguje naslov najnovejše instalacije Benjamina Krežeta v Galeriji Kapelica. Tudi Hitler je sanjal o novi svetovni ureditvi in v svojih zablodelih fantazijah obljubljal, da bo opešano državo popeljal iz krize. Še preden pa je postal padli angel, je zasejal kal zla, ki je vodila v največjo perverzijo sodobne zgodovine.

Ko je Benjamin Kreže v spremni besedi razstave »Gefallener Engel - Abschreckung Maschine« o svojem delu dejal, da se je nesmiselno boriti proti čistemu zlu – v tem primeru sistemu –, je imel v mislih, da je treba izkoristiti njegovo inercijo, njegovo moč in jo obrniti proti njemu samemu. Ta obrat je mogoče doseči z uporabo njemu lastnih sredstev in mehanizmov, tako razgaljen pa postane parodija samega sebe.

Neobremenjeni pristop obravnave kočljivih tem je na predvečer druge svetovne vojne uspel že Charlesu Chaplinu s filmom Veliki diktator. Film je, namesto da bi demoniziral, nestrinjanje z vzponom totalitarnega režima prikazal na komičen, humoren način. Dogodki pa so se kmalu zasukali tako, da je bila vsaka ironija dolga leta nedostojna, celo kazniva.

Po vsaki absolutni tišini, ki sledi izbruhu absolutnega zla, naposled nastopi čas za nov, neobremenjen način gledanja in dojemanja. Ne nazadnje se nobenega še tako sprevrženega zgodovinskega obdobja ne da pomesti pod preprogo. Tako kot se tudi v naših protokolarnih objektih socrealističnih fresk ne da zastreti z zaveso, ne da bi izza nje gledali kraki rdeče zvezde. Projekt »Gefallener Engel - Abschreckung Maschine« je poskus retrogardnega pogleda. Je idejno-ideološka projekcija v današnji čas, v čas, ki naj bi bil neobremenjen, hkrati pa je svarilo pred vnovičnim medenjem skrajno desničarskega Leviatana.

Umetnik Benjamin Kreže, ki v zadnjem času ustvarja multimedijske ambientalne postavitve, se tokrat predstavlja s svojo najnovejšo kinetično instalacijo. Ta deluje po principu zoetropa, rotacijske naprave, ambientalna atmosfera pa je nadgrajena z dimno zaveso.

Zoetrop je naprava, ki s hitrim sosledjem ploskovitih podob ali kipov ustvari iluzijo gibanja. Osnovni model zoetropa je cilinder z navpičnimi odprtinami, od svoje iznajdbe na Kitajskem pa je prevrtel že dolgo pot. Kdo ne pozna slavnega galopirajočega konja – pa ne tistega, ki galopira po slovenskih potnih listih –, ampak tistega, ki ga je Eadweard Muybridge priklical v galop s prav to napravo? Navdušenje nad gibljivo sliko prikliče v spomin risanke našega otroštva. S spajanjem sličic namreč tudi te ustvarjajo iluzijo gibanja, utvaro, ki je še najbolje opisana v nemškem poimenovanju risanke, »Zeichentrickfilm«, risarski trik.

Najslavnejši sorodni projekt je prav gotovo Krik Gregoryja Barsamiana, pri katerem gre sicer bolj za transfiguracijo podobe. Barsamian namreč ustvarja hologramske metamorfoze. V ameriškem raziskovalnem studiu Gentle Giant Studios pa so že pred leti razstavili zoetrop s tridesetimi skulpturami obraza, natisnjenimi s 3D stereolitografskim tiskalnikom. Nameščene na kolo in osvetljene so v gibanju dajale vtis animiranega obraza. Do vtisa lebdeče glave je pripomogel stroboskop, brez osvetlitve se skulpture namreč zameglijo in zabrišejo.

Tehnološko dovršen zoetrop Gentle Giant Studios, ki se suče še nekoliko hitreje od slovenske različice, je v estetskem pogledu mnogo siromašnejši. Pa ne govorimo o estetiki absolutnega zla na njegovih krakih, ampak o hladnem občutenju surove kovinske konstrukcije – kaj drugega pa pritiče nacističnemu vitezu, ki je imel namen počistiti in znova zgraditi Friedrichovo Nemčijo? Na krakih naprave so vpete steklene kocke z lasersko vgravirano podobo Hitlerja. Ko je »Abschreckung Maschine« aktiviran, se vrti okrog osi, s tem pa obudi diktatorjev obraz v življenje, pravzaprav oživi kar petindvajset Hitlerjev.

Za oblikovanje portreta je umetnik uporabil nekaj več kot dvesekundni izsek posnetka propagandnega govora iz leta 1942, v katerem Hitler na zborovanju nagovarja mladino. Posnetek kar najboljše kakovosti je umetnik razdelil na petindvajset sekvenc, ploskovite podobe pa s pomočjo računalniške tehnologije preoblikoval v tridimenzionalni portret. Sosledje nanizanih podob povzroči zlitje in ustvari vtis premikanja. Oživljen lebdeč obraz, ki sveti z notranjo svetlobo, prikuje naš pogled in nas za trenutek posrka, tako kot je portretiranec v absolutno praznino posrkal nepreštevne množice ljudi.

Umetnik je imel nemalo problemov že s samo eksekucijo naročila steklenih portretov, kakršne zbiratelji dobrega okusa ponavadi prinesejo s počitnic in v katerih pljuskajo delfini ali se dviga celotna vatikanska bazilika. Sporno naročilo so, razumljivo, zavrnili v Nemčiji, kjer so se letos iz marketinških vzgibov sicer odločili prvič v celoti ponatisniti komentirano izdajo Hitlerjevega dela Moj boj. Cees Nooteboom je o podobnih predmetih spotike nekoč dejal, da je vsak spomenik ponaredek, nobeno ime na spomeniku nas namreč ne spominja na človeka, ampak – k sreči – na njegovo odsotnost.

Za konec naj pridamo še kratko opozorilo, ki je bilo izpisano na vratih galerije ob neki drugi Krežetovi razstavi: epileptiki, pozor, določena frekvenca stroboskopa je lahko povod za epileptični napad. Kljub nedorečenim časom, ki nam pretijo, vsekakor ne bi želeli, da Hitler povzroči še kakšno smrt, pa najsi bo z zasejano kaljo sovražne misli ali iz samega onstranstva.

V Umetnostni galeriji Maribor se je v začetku maja odprla razstava Jana Fabra z naslovom Umetnost me je obranila zapora. Razstava predstavlja video dokumentacijo treh performansov ter stranske skice in produkte, ki so nastali ob teh delih. Dela se ukvarjajo z menjavami identitet in družbenih označevalcev, ki določajo razred in pozicijo v družbi z vsemi predsodki in stereotipi. Naslov razstave je povzet po štiriurnem performansu Umetnost me je obranila zapora, ki ga je Jan Fabre izvedel v okviru pregledne samostojne razstave Angel preobrazbe v pariškem Louvru leta 2008. Ob gledanju dokumentacije, ki s tremi kamerami spremlja dogajanje ne kaže le dogajanja, temveč tudi svojevrstno ekonomijo umetniškega dela. Dokumentacija traja 4 uri in pol. Od temeljitega gledalca se torej pričakuje, da v gledanje investira enako količino časa kot ga je avtor porabil za sam performans. Poleg dokumentacije je avtor razstavil tudi serijo odličnih črno belih portretnih fotografij, ki odslikavajo mojstrsko maskiranje avtorja in sposobnost zastopanja različnih identitet. Inspiracijo za performans predstavlja francoski zločinec, ki je bil znan po številnih pobegih iz francoskih zaporov. A prej kot o zločinu, nam dela govorijo o arbitrarnosti katere koli identitete, ki jo posameznik zastopa. Skoraj komične razstežnosti te domneve je Fabre prikazal tudi s številčno serijo kičastih risbic, ki prav tko stereotipno predstavljajo identitetne označevalce.

Razstava je čuden primer prenosa dokumentacij v galerijski prostor. Čeprav se je Faber precej trdno afirmiral v galerijskem kontekstu, v njem nastopa kot nekakšen formalno nedoločen tujek. Pri njegovih delih ponavadi gre za prenos ostankov kompleksnih scenografij v statični galerijski prostor. Razstava v UGM je dokaj izvirno postavljena dokumentacija, ki pa je na večmeterski povečavi videti kot pikselirani zvarek. Takšno tehnično pomanjkljivost spremlja tudi dokumentacijo telesno napornega samostojnega performansa Sanguis/Mantis iz leta 2001 in performansa Virgin/Warrior iz leta 2004. Slednjega je umetnik uporzoril skupaj s starosto performans arta Marino Abramović. V obeh performansih sta umetnika ukleščena v težak in negibljiv oklep. Spremljajo ga težke izjave iz zgodovine likovne ikonografije in odnosa do lastnega zapisovanja kulturnih vsebin. Slednja dvokanalna video instalacija, kjer spremljamo dva pogleda na stekleno komoro, v kateri sta avtorja uprizarjala boleče prizore kot je pieta, Sveti Jurij, kesanje, rezanje rok, pisanje s krvjo in tako naprej.

Nedvomno moramo avtorju priznati mojstrstvo v teatru, kar je ponovno potrdil s svetovno premiero predstave DROGE SO ME OBDRŽALE PRI ŽIVLJENJU. A namesto razstave Jana Fabra v Umetnostni galeriji Maribor, ki je v Ljubljani gostoval ravno lani, bi lahko v prostornem muzeju razstavili številne druge zvezdniške umetnike in umetnice, ki jih slovenska publika še ni imela priložnosti videti na samostojni razstavi kot na primer Jeff Wall, Barbara Kruger, Dominique Gonzalez-Foerster, Alighiero Boetti, Judy Chicago, Yoko Ono, Cindy Sherman. No vsaj Laurie Anderson bomo lahko videli v dvorani tabor 1. junija. Vprašanje je le, če je ponovni razstavi Fabra v Mariboru botrovalo pomanjkanje financ, zavist v primerjavi z Ljubljano ali zgolj nedomiselnost.

Tokratno Art-Areo v novem ponedeljkovem terminu so spisali Lenka Đorojević, Mihael Kelemina in Ida Hiršenfelder. Ponovno vas vabimo k poslušanju 4. junija apokaliptičnega leta 2012.