Plečnik in brezzobi tiger
Monotonost 44. zasedanja Unescovega Odbora za svetovno dediščino 28. julija letos je prekinilo kladivce predsedujočega, gospoda Tiana Šuedžuna, ki je z zamahom zapestja ob 13.45 oznanil vpis dela Plečnikove Ljubljane na seznam Unescove svetovne dediščine. Po desetih letih prizadevanj, dogovarjanj in korektur je delovni skupini slovenskih strokovnjakinj uspelo na prestižni seznam uvrstiti izbrana dela Plečnikovega ljubljanskega opusa, ki so se pridružila Škocjanskim jamam, prvinskim bukovim gozdovom, idrijskemu rudniku živega srebra in koliščarski dediščini na Ljubljanskem barju kot peti Unescov zaklad v Sloveniji.
Ker so se slavnostni konfeti že polegli in žurnalistično črnilo posušilo, se ozrimo nazaj na dogajanje ob uvrstitvi. V odzivu na vpis je kolumnistka Tanja Lesničar Pučko v Dnevniku recimo zapisala, da »je redke in lepe stvari, ki so javno dobro, potrebno zaščititi pred posilstvi kapitala, ker je to edini način za njihovo ohranitev«. Plečnikov stadion za Bežigradom, ki ni bil vpisan, pa je navedla kot primer vzorčne »talibanske logike«, ki kulturne spomenike pusti propasti do te mere, da njihova rušitev lahko upraviči visokoprofitne načrte, ki se želijo okoristiti s privlačnimi zgodovinskimi lokacijami. S provokativnim mnenjem je stopila na žulj mestnemu arhitektu Janezu Koželju, ki je zapis označil za »prestop vseh mej dostojnosti«, nasprotovanje njenemu razmišljanju pa je v javnem pismu izrazil z naslednjim vprašanjem
»Čemu torej takšno zajedljivo, zaničljivo pisanje, celo takrat, ko k nam v našo solzno dolino od zunaj zasije žarek svetlobe, spodbude, spoznanja, prepoznanja, priznanja? Zakaj se torej nočemo po desetletnem trudu razveseliti uspešne nominacije, ampak jo raje izkoristimo za zaničevanje, razvrednotenje, za obračunavanje in škandaliziranje, vse do značilnega zmerjanja, češ da si takšnega priznanja pravzaprav ne zaslužimo?«
V nocojšnjem Destilatorju bomo tako poskušali odgovoriti prav na to zagato, pri čemer pa je treba pod drobnogled vzeti tudi domnevni žarek svetlobe in se vprašati, kaj smo z uvrstitvijo dela Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam dosegli, kaj smo hoteli doseči in zakaj vpis ni tako samoumeven, kot se zaradi Plečnikove fame morda zdi.
Vpis izbranih spomenikov pod skupnim imenom Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je zgolj sklepno dejanje projekta s precej daljšo brado. Nominacijo je dovršila delovna skupina strokovnjakinj pod vodstvom ministrstva za kulturo in v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, v pripravo pa so bili vključeni tudi predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Mestne občine Ljubljana ter zunanje sodelavke, lastnice in upravljavke Plečnikovih del.
Postopek vpisa predvideva naslednje korake: najprej oblikovanje in oddajo gradiva za poskusni seznam, ki ga je Slovenija sprva sooblikovala z Dunajem leta 2008 in s Prago leta 2015 - dvema drugima prestolnicama, kjer je Plečnik pustil svoj pečat - vendar se je kasneje odločila za samostojno nominacijo. Podroben dosje se nato odda v presojo svetovalnemu telesu, Mednarodnemu svetu za spomenike in spomeniška območja ICOMOS. Če to poda pozitivno mnenje, se projekt lahko predstavi Odboru za svetovno dediščino, ki zaseda enkrat letno. Država predlagateljica poskuša v predloženem gradivu utemeljiti, zakaj ima nominirano spomeniško območje izjemno univerzalno vrednost, ki jo dosega na podlagi vsaj enega izmed desetih kriterijev, sorodnih tistim, ki jih za razglasitev predvideva tudi slovenska spomeniškovarstvena praksa. Snovalci nominacije so izjemno univerzalno vrednost izbranih spomenikov Plečnikove Ljubljane utemeljili z avtorskim in tipološkim merilom, vendar so na Unescu upoštevali le slednjega. V postopek priprave nominacije in njegove posebnosti nas uvedeta koordinatorja nominacije Tomaž Štoka iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in Špela Spanžel z ministrstva za kulturo:
V Ljubljani že od leta 2009 za ves Plečnikov opus velja najvišji nacionalni varstveni režim, imenovan spomeniško območje državnega pomena, ki obsega 52 enot Plečnikovega dela. Te so tako prepoznane za »izrazit dosežek ustvarjalnosti ter pomemben del prostora in dediščine Republike Slovenije«. Čeprav Unescova nominacija priznava prepletenost Ljubljane in Plečnika do te mere, da samo prestolnico imenuje Plečnikova Ljubljana, je bilo nominiranih zgolj sedem sestavnih delov Plečnikove Ljubljane: tako imenovana vodna os mesta, ki vključuje nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic, kopenska os z Vegovo ulico, NUK-om, Kongresnim trgom in parkom Zvezda, ureditev Rimskega zidu na Mirju, Žale ter cerkvi sv. Mihaela in sv. Frančiška Asiškega.
Za razliko od nacionalnega Zavoda za spomeniško varstvo predpostavlja vpis na Unescov seznam veliko strožja merila, zaradi česar je moral biti nominacijski dosje konceptualno močnejši od predloga za razglasitev spomenikov nacionalnega pomena. Nazadnje je skupini snovalcev nominacije uspelo s sklicevanjem na tipološki kriterij, po katerem je izbrano spomeniško območje »izjemen primer urbane krajine, ki ilustrira pomembno stopnjo v človeški zgodovini«. Selekcijo podrobneje utemelji Spanžel:
Pri izboru vseh sestavnih delov …
To, da niso bile nominirane stavbe v zasebnem lastništvu, kot sta znani Peglezen na začetku Poljanske ceste in Zavarovalnica Triglav na Trgu OF, tako ni presenetljivo. Po drugi strani pa v oči bode izpust del, kot so Križanke in bežigrajski stadion. To pojasni Štoka:
Spomnimo, nekdanji dom meniških viteških redov, po katerih so Križanke dobile ime, je Plečnik v petdesetih letih prejšnjega stoletja z značilnimi posegi predelal za potrebe srednje šole in v manjši meri za Festival Ljubljana. Leta 2019 je takratni minister za izobraževanje Jernej Pikalo podal predlog, da bi Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo izselili iz Križank, država pa bi tako svoj delež kulturnega spomenika prodala Mestni občini Ljubljana, ki bi celotni kompleks namenila Festivalu Ljubljana.
MOL je eden glavnih igralcev tudi v sporu, ki z uničenjem preti Stadionu za Bežigradom. Ta je bil zgrajen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja za dejavnosti katoliškega orlovskega telovadnega društva, vendar je svojo namembnost razvejal že zgodaj, ko je gostil evharistične kongrese in mladinske tabore. Po vojni je bil podržavljen, na njem pa so potekale športne in glasbene prireditve. Vsem tem raznolikim dejavnostim je bila skupna javna dostopnost. V okviru trenutnega projekta, imenovanega Bežigrajski športni park, ki je v lasti istoimenske družbe Joca Pečečnika, Olimpijskega komiteja in MOL-a, pa stadionu grozi popolna prezidava. Kompromitirana integriteta spomenika pa je tudi posledica zanemarjanja s strani omenjene družbe.
Slišati je bilo tudi, da naj bi bil Unesco zadržan glede stadiona in Križank zaradi njune spremenjene namembnosti, pri čemer pa se spomnimo na ime nominacije - urbano oblikovanje po meri človeka - in se vprašajmo, komu je danes namenjena Ljubljana - razen zavarovanih območij? V luči divjanja neoliberalizma, ki za ceno izrinjanja prebivalcev iz mestnega jedra vanj vabi visoke kapitalske naložbe, namreč mesto očitno ni več namenjeno človeku. Jah, bela Plečnikova Ljubljana oziroma Slovenija nima težav z izobešanjem čistega perila za tujce, ko pa umazanijo lahko pomete pod preprogo.
Hodim po ljubljanskih ulicah ...
Na tej točki stopimo korak nazaj in se vprašajmo, kaj je bil sploh namen nominacije, oziroma še korak dlje - z vprašanjem: kakšno je Unescovo poslanstvo? Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ustanovljena že davnega leta 1945, je na svojem zasedanju leta 1972 prepoznala, da kulturni in naravni dediščini ne grozi le uničenje zaradi zoba časa, temveč vse pogosteje tudi zaradi političnih in gospodarskih groženj. Izvorno poslanstvo Unescove listine nam predstavi profesorica konservatorstva na ljubljanski filozofski fakulteti Katja Mahnič:
Vloga organizacije se je z leti spreminjala in poleg uspehov, kot je bila rešitev nubijskih templjev, ki jim je grozilo uničenje zaradi izgradnje Asuanskega jezu, se je v zadnjih šestdesetih letih pokazalo, da ima tudi marsikatero pomanjkljivost. Kot opozarja antropologinja Elizabeth Betsy Keough v premalo citiranem članku Heritage in Peril: A Critique of UNESCO's World Heritage Program, se je seznam prelevil predvsem v prestižno listino, po kateri se vsem cedijo sline, prvotno poslanstvo varovanja in ozaveščanja pa je odrinjeno na stranski tir. Kljub temu Unesco državam članicam ne more zagroziti z resnejšimi sankcijami, kadar ne poskrbijo za ustrezno varovanje, zaradi česar je kot brezzobi tiger v džungli lobističnih interesov in politike. Zgovorna je že statistika, da se dobrih 47 odstotkov enot s seznama nahaja v Evropi, ali pa, da imata Italija in Francija skupaj več spomenikov kot celotna afriška celina. O dejanskem pomenu in dometu uvrstitve več pove Mahnič:
Če smo čist cinični, sama po sebi …
Na primeru nedavnega slovenskega vpisa nam je Unescove dejanske obveze opisala Spanžel:
Kot je nakazala Spanžel, je emblem svetovne dediščine - v cehovski latovščini rjava tablica ‒ tudi grandiozna marketinška krma tiskarnam za povoskane ilustrirane leksikone in turističnim agencijam za privabljanje turistov ter molžnjo njihovih odprtih denarnic, integriteta starih stopnišč pod njihovimi vedno številčnejšimi stopali pa je zanemarjena. Kaj to pomeni v povezavi s Plečnikovo uvrstitev na seznam, razloži profesorica Mahnič:
Po eni strani se hvalimo s tem…
Kako dobro pa smo Slovenke seznanjene z vrednotami, ki jih predstavlja kulturna dediščina, spomeniki, vpisanimi na Unescov seznam, in njihovim avtorjem, Jožetom Plečnikom?
Skozi prizmo zapisov v časniku Dnevnik je Jože Plečnik v šestdesetih letih po smrti prešel od velikega mojstra do največjega slovenskega arhitekta vseh časov. Tako rekoč takoj po zaključku študija je začel dobivati prestižna naročila na Dunaju in v Pragi, po vrnitvi v Ljubljano pa ga je Ilustrirani Slovenec kmalu označil za »enega največjih živečih slovanskih arhitektov«.
Navdušenje splošne javnosti nad arhitektom in zanimanje za njegovo delo sta se nekoliko ohladila po drugi svetovni vojni, ko je oblast v Socialistični republiki Sloveniji prevzela Komunistična partija. Plečnikolog Peter Krečič v najnovejši monografiji o arhitektu zapiše: »Plečnik ni pripadal “gibanju”, ni bil “naš človek”«. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je predramilo zanimanje za spregledane bisere iz zgodovine arhitekture in vodilni arhitekti so prav v Plečnikovem svojevrstnem izrazu prepoznali očaka svojega gibanja, ki se ga je prijelo ime postmodernizem. Z monografsko razstavo o arhitektu leta 1986 v Centre Pompidou v Parizu je Plečnik končno doživel mednarodno slavo, ki ni bila omejena zgolj na srednjeevropski kontekst.
Leta 2007 smo obeležili 50. obletnico arhitektove smrti, ob kateri si je domača stroka prizadevala za širšo seznanitev javnosti z biserom v naši neposredni bližini. Arhitekt je že ob osamosvojitvi Slovenije postal nacionalna figura, fama, ki ga obkroža, pa se je le še stopnjevala. Leta 2007 so na ljubljanski nadškofiji prejeli celo pobudo za arhitektovo beatifikacijo. Čeprav je delež strokovnjakov v sočasnih zapisih menil, da bi kanonizacija lahko privedla do večjega zanimanja za njegovo zapuščino in s tem njeno primerno varovanje, pa je večina stroke do postopka izrazila zadržanost. Profesor na fakulteti za arhitekturo Miha Dešman je novico interpretiral kot »poskus prisvajanja tako Plečnikovega lika kot dela s strani uradne Cerkve«. Trenutno splošno stanje poznavanja in resničnega razumevanja njegove figure in zapuščine pa je opisal takole:
Tukej ne smemo bit samo negativistični…
Kot smo nakazali v nocojšnjem prispevku, pa bo želja po okrepljenem zanimanju za Plečnikovo dediščino in njeno zaščito - v luči Unescove nominacije - najverjetneje ostala neuslišana. Nad simptomatičnima primeroma Križank in stadiona namreč še vedno visi Damoklejev meč in zato, gospod Koželj, si takšnega priznanja pravzaprav ne zaslužimo.
Vpis na prestižni Unescov seznam svetovne dediščine ni in ne bi smel biti končni cilj. Liverpool je bil – le nekaj dni pred Plečnikovo inskripcijo – po sedemnajstih letih črtan s seznama zaradi razvojnih pritiskov. Podobna usoda preti bližnjim Plitvičkim jezerom, skoraj pa je doletela tudi Škocjanske jame, vendar o tem nismo veliko slišali. Če bo Slovenija Plečnikovi svetovni dediščini uspela zagotoviti ustrezno zaščito in privlačni turistični evro ne bo zasenčil razumevanja arhitektove zapuščine, moramo v prihodnje dopolniti seznam z drugimi spomeniki, in če bodo med njimi tudi Križanke in stadion, bomo ljubitelji kulturne dediščine lahko spisali manj zaskrbljeni Destilator.
Žarek svetlobe je v solzni dolini prestregel Metod, lektorirala je Višnja, tehniciral je Filip, brali sva Škoda in Pia.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj