»Zdravje ni samo odsotnost bolezni«

Tokratno Dlako z jezika posvečamo zgodovini javnega zdravstva in javnega zdravja pri nas in po svetu. Doktorju Andriji Štamparju. Ustanovnemu svetu Svetovne zdravstvene organizacije je predsedoval Jugoslovan - hrvaški zdravnik Andrija Štampar, ki je med drugim tudi oče obširne službe javnega zdravstva na območju stare Jugoslavije oziroma takrat še Kraljevine SHS. Štamparjevo delo je pravzaprav razlog, zakaj je tako velik odstotek naših starih staršev preživel otroštvo.

Štamparju se pripisuje mnogo zaslug, med drugim tudi to, da se Svetovna zdravstvena organizacija zaradi njegovega vztrajanja imenuje »svetovna« in ne »mednarodna«. Saj naj bi bilo zdravje skupen boj celotnega sveta in ne izoliranih drobcev, tako geografskih kot razrednih. To je princip, ki ga je tako v praksi kot teoriji Štampar udejanil že v stari Jugoslaviji v okviru Ministrstva za javno zdravje.

Da je Štampar vzpostavil obsežno in trdno javno zdravstvo v takrat skoraj najmanj razviti in politično stabilni državi v Evropi, je samo po sebi občudovanja vredno, toliko bolj so zato  vredni  njegovi dosežki, ki so resnično prelomni: Jugoslavija se je že v tridesetih tako rešila črnih koz, tifusa in akutne malarije, za katero je trpelo od dva do tri milijone ljudi, predvsem v Makedoniji in Dalmaciji. Predvsem pa je Štampar vzpostavil infrastrukturo: mrežo sanitetnih zavodov, klinik in izobraževalnih ustanov, ki so proizvajali množice predanih zdravstvenih delavcev.

Štampar je leta 1919 pri rosnih tridesetih dobil službo načelnika Oddelka za javno higieno. To je bil simboličen položaj saj je bil edini zaposleni, razen njegove pisarne pa ni bilo drugih prostorov. Zdravniki so bili takrat zvečine privatniki, seznanjeni z zdravjem in zdravljenjem petičnih. Dostop ali korist od moderne medicine je imelo takrat okoli 20 odstotkov prebivalstva, v Jugoslaviji še manj, in Štampar je imel to za sramoto, obenem pa za življenjski izziv; pravzaprav je kljub simbolični naravi položaja boj za obče zdravje videl kot svojo dolžnost. V desetih letih je tako – ob pomoči Rockefellerjeve štipendije – vzpostavil razvejan sistem javnega zdravja z okoli 800 postajami in množico zdravstvenih delavcev ter »protimalaričnih udarnih čet«, ki so hodili po državi in izobraževali, agitirali in pomagali. Za izobraževalne namene je leta 1927 v Zagrebu ustanovil šolo javnega zdravja, ki je danes poimenovana po njem, v okviru Univerze v Zagrebu pa tudi Inštitut socialne medicine.

Izobraževalno delo po vaseh ni bilo usmerjeno samo v zdravstvo in higieno, ampak tudi v osnove živinoreje, kmetijstva in kulinarike ter drugih veščin, ki pogojujejo stabilno socialno-ekonomsko okolje, ki je prav tako pogoj za zdravo življenje. Omenjeni princip je Štampar predlagal za prvi člen preambule ustanovne listine Svetovne zdravstvene organizacije, ki se glasi: »Zdravje je stanje popolne fizične, psihične in socialne dobrobiti in ne le odsotnost bolezni ali bolečine.«  

Osrednje izhodišče Štamparjeve socialne medicine je, da mora zdravnik sam poiskati bolnika in ne čakati, da bolnik pride k njemu.Vzroke bolezni je potrebno odpraviti v skupnosti; iz same skupnosti morajo izhajati tudi zdravstveni delavci. Premisa tega izhodišča je seveda ta, da zdravnik ne sme biti odvisen od honorarjev ter da država skrbi za izobraževanje in mrežo zdravstvenih ustanov.

Projekt zdravljenja naroda je zahteval koordinirano akcijo - izsuševanje malaričnih močvirij, kopanje vodnjakov, vodenje tečajev higiene in navsezadnje rednega dostopa do zdravstvenega osebja. Predvsem pa prepričevanje vaških veljakov; za mnoge skupnosti so bili Štamparjevi »higienski udarniki« prvi konstruktivni stik z državo - prej so jih obiskali le žandarji in dacarji in zato so tudi Štamparjeve medicince na začetku sumničavo sprejemali, kar pa se je sčasoma popravilo. 

Tako je po Jugoslaviji v obdobju desetih let nastalo okoli 600 higienskih postaj, raztresenih po podeželju, z izobraževalnim programom, kliniko in seveda - kopalnico, tuši in milom. Nekaj »zdravstveno propagandnih« filmov, ki so jih snemale Štamparjeve ustanove, si je bilo moč ogledati tudi lani v Moderni galeriji in Kinoteki kot spremljavo prelomni razstavi Na robu: Umetnost Kraljevine Jugoslavije.

Higienski in tudi drugi standardi, ki se nam zdijo samoumevni, so torej plod neizmernega truda, kreativnosti in borbe. Nikakor ni samoumevno, da so ti standardi prisotni že več generacij. S Štamparjem se je ob svojem obisku Jugoslavije srečeval tudi Louis Adamič, od katerega smo si sposodili osrednjo idejo tega besedila. Adamič je Štamparju posvetil kar nekaj strani v nagrajeni knjigi Vrnitev v rodni kraj. V njej je Štamparja zaradi ogromne postave – obilen mož, visok 195 cm – poimenoval »jugoslovanski Herkules«; zaradi istih lastnosti so Štamparja kolegi v SZO imenovali »Balkan Bear«. A Štampar je Herkul tudi zato, ker je Jugoslavijo očistil kužnih bolezni tako kot Herkul Avgijev hlev.

Štampar je bil ob srečanju z Adamičem v kočljivem položaju. Kot mednarodno priznana in med ljudmi priljubljen zdravnik - njegove slike so visele po domovih v istem kotu kot nabožne - je Štampar iz načelnih razlogov zavrnil ministrsko mesto v diktatorski vladi kralja Aleksandra. Zavrnitev takšnega položaja je bil prekršek, zaradi katerega so ga upokojili pri 42 letih. Odstranitev iz javnega življenja je za strokovnjaka za javno zdravje kar hud udarec, a Štampar je prekipeval od »kmečkega optimizma«, kot ga je opisal in zabeležil Adamič. Citiramo: »”Ej kar poglejte me, je smejoč se dejal. Mlad sem - šele triintrideset let mi je – v cvetu mladosti – pravi pravcati dojenček! Zdrav sem. Močan. Sto let bom dočakal. Dela, ki smo ga opravili po vaseh, ni mogoče uničiti - vsaj ne vsega. Ljudje sami ne bodo pustili, da bi šlo vse po zlu. Nekega dne se mi bo nemara spet ponudila priložnost, da bom nadaljeval, kar sem pričel. Zdaj imam veliko časa za premišljevanje in že se mi porajajo nove ideje - ‘čedalje večje in boljše’, kakor pravite v Ameriki.”«