4Kin longue durée

Z zdaj že rednimi implozijami alternativnih institucij v prestolnici in njihovimi kompleksnimi spleti kavzalnosti in odvisnosti je približno tako: dokler stvar teče, kot mora, ni potrebe po krivcu, ko pa poči, krivci so oziroma smo kar naenkrat vsi. Vsi, vsi po malem oziroma nihče. Tako bo Iskrin poslanec s prstom kazal na Povezane, tisti, ki jim ni uspelo priti v 4Kino »klasično« sestavo - in tudi Povezani - bodo s prstom kazali na bivšega direktorja Miloša Kranjca, stara ekipa bo izpostavila uvedbo najemnin in domnevni mačehovski odnos lastnika kluba ŠOU, teoretiki urbanih zarot bodo s prstom kazali na tako imenovani »boj proti alternativi« ... Bolj pesniške duše med dolgoletnimi kluberji bodo kot vzrok omenjali menjavo generacij, medtem ko se bodo pragmatiki osredotočali na prenasičenost prestolnice z večinoma zastonj elektro-plesno glasbeno ponudbo. In te razlage se seveda ne izključujejo.

Za svoj del lahko povem, da so se mračne slutnje o prihodnosti kluba stalno pojavile - od tod bolj ko ne fatalističen ton sledečega spisa - ko je kmalu po spornem prevzemu leta 2013 postalo jasno, da sta se sprti strani pri orisu bojnega polja implicitno dogovarjali, da gre pri aktivizmu za ohranitev 4Ke v resnici za aktivizem za ohranitev ad hoc sistema DJ ekip oziroma Krujev. Čeprav so se naše DJ klike s svojim duhomornim prepirčkanjem o tem, kdo je pil na čigav račun (dobesedno) pet let nazaj, v boju za 4Ko izkazali kot enako ali celo bolj antipatični in interesom kluba nenaklonjeni kot ŠOU-jeva klika. Ampak kot pravim, to je osebno stališče človeka, ki ni član nobenega kruja in ki niti ni DJ, človeka z lastnimi predsodki in omejeno informacijo.

Torej, vsi, vsi po malem oziroma nihče. In ne gre upati, da bi čas in distanca kaj kmalu odločno posegala v ta krožni tok tisočkrat recikliranih blamaž in altruizmov in določala absolutnega krivca. Če smo se sklenili iti eno resno partijo »Kaj se je s štirko zgodilo?«, ostaja samo še longue durée, vidik okolja in njegovih bolj počasnih zgodovin. Tu nas ne zanimajo specifična dejanja posameznih akterjev in pripadajoči delež krivde za obstoječe stanje, temveč velika slika: preobrati v širšem okolju, ki so silili akterje, da so, morda proti lastni volji in celo nevede, zasedli svoje tako tragične kot tragikomične vloge v tej ljubljanski drami in nenamerno dali zeleno luč za prihod morebitnih škodljivih oportunistov.

Sistemskega preobrata, ki je K4 pahnil v pogubo, ni težko identificirati. Je pa večinoma odsoten, vsaj v eksplicitni obliki, iz glavnih debat o 4K-i. Zdi se, da razlog zato tiči v tem, da se ta vidik ne sklada z nekaterimi točkami prevladujočega mita o legendarnem ljubljanskem klubu, konkretno s pogosto citiranima tezama o štirkini skoraj že 30-letni kontinuiteti in njeni domnevni edinstvenosti v slovenskem prostoru. Enostavno povedano, preobrazba temačne kleti, po sobanah, kjer je odmeval refren študentske klasike »Mi plešemo cjeli dan i noć!« ob avtorjevem prvem obisku leta 1999 v to, kar še danes je in morda kmalu ne bo več, je v resnici bil enkratni, a vselej sistemski dogodek.

Tisti, ki smo bili aktivni udeleženci klubskih dogodkov pred petnajstimi leti, se bomo spomnili, da se je zgodil v širšem družbeno-ekonomskem sklopu, v katerem so se takisto celjska športna dvorana, velenjsko razstavišče, izolsko skladišče, primorski travnik in marsikateri večji lokal v ruralnem okolju Ljubljane tako rekoč čez noč uspešno spremenili v vozlišča, ki so Slovenijo priklopila na svetovno matrico klubske glasbe. Tako je že klasično vprašanje generacij v resnici vprašanje povpraševanja; preobrazba študentske beznice v plesno-elektronski klub s srednjo kapaciteto kot logična poslovna poteza, uspeh/rentabilnost v takih okoliščinah pa je - tako kot pri vseh teh Lipah in Space Nightih - praktično zagotovljen.

Nikar nočem reči, da klub K4 ni edinstven; edinstven je kot tak in pa tudi v svojem edinstvenem preživetju dolgo po koncu rave in post-rave epohe. Zato se gre v veliki meri zahvaliti Mihi Brodariču in širši ekipi sodelavcev*, ki je že v dobrih časih stavila na klubski program z dodano vrednostjo in napredne multimedijske sinergije. V tistem konkretnem zgodovinskem mišljenju tak pristop ni bil ne samoumeven ne poceni, brez finančne podpore ŠOU pa ne bi bil mogoč. Je pa lahko prevzel precejšen del podobe kluba tudi dolgo po tem, ko je v drugi polovici prejšnjega desetletja pojenjalo slovensko kolektivno navdušenje nad drogeraškim technom.

Toda da ne bomo - kot se rado zgodi - iz rok spustili rdeče niti tega spisa zaradi zvenečih skandinavskih DJ imen, lepih flajerjev in »next level« vizualizacij. Čeprav so s tem pristopom klub in njegovi ljubitelji med drugim dosegli to, da sta za naklonjeno medijsko poročanje o oblegani alternativni utrdbi K4 značilna ton in diskurz muzejskih retrospektiv in občinskih jubilejev. Možen in povsem smiseln - in konec koncev nič manj sentimentalen - bi bil tudi spletni diskurz o nakupovalnih centrih, ki so jih trendi v urbanem razvoju povozili, tako imenovani »dead malls«. K4 kot klub, ki se, za razliko od nekaterih drugih paradnih konjev ljubljanske alternative, ni nikoli množično prejel med turisti; K4 kot preglasen in posledično nedružaben plac, ujet v svetu družbenih omrežij; K4 kot črn, minimalističen, nefotogeničen lokal, ujet v svetu instagrama; in nenazadnje, K4 kot veliko plesišče in močan sistem, ki človeka lahko odpeljeta v raj (saj se razumemo), ujeta v svetu, kjer se je že davno pretrgala nekoč primarna vez med klubsko glasbo in psihedeličnim doživetjem. A K4 kot klub, ki kljub vsemu temu - vsaj zaenkrat - čudežno vztraja.

Gre tu, kot se pogosto očita sistemskim pristopom, za »luzersko logiko«? Ne, kolikor ta perspektiva z debelo podčrta potrebo po sprotnem iskanju novih sinergij in novih zavezništev, po možnosti z mladimi, ki se že v startu bolje znajdejo v novi konfiguraciji. Dalje ni luzerska, kolikor služi kot opomin, da je potreben konstantni aktivizem, če nič drugega zato, ker je status še kako »legendarnih« - v narekovajih - institucij vedno predmet dogovorov in ker je agregatno pozitivni ali negativni učinek tega procesa dogovarjanja danes toliko usodnejši zaradi gromozanske količine informacij na spletu.

In ni luzerska, kolikor se zavedamo povratne zanke, ki je tu v igri, in po kateri si lahko institucije, ki pravilno berejo in reagirajo na situacijo, pomagajo tudi s tem, da postanejo zavestni soustvarjalci svojega okolja. Eno je zagotovo: tisti K4, ki je bil do včeri, ni tisti K4, ki bo za zmeri.

Na sliki: K4 in njeno prizadevanje za dodano vrednost, kompilacija Format, l. 2009. Slika c/o DJ Food.

*Popravek: določene informacije o sestavi K4 pred letom 2010 v originalni verziji prispevka niso bile natančne. Hvala Tilnu za popravek in se opravičujem za morebitne nevšečnosti. MJ